S pojavom globalizirane ekonomije, njene permanentne in brutalne ekspanzije, eksploatacije okolja ter človeških resursov, družbenih turbulenc in klimatskih sprememb, je postalo jasno, da je ta svet bolj ranljiv in verjetno tudi v bolj tesni in reaktivni soodnosnosti kot kdajkoli prej.
V malih otoških skupnostih, ki so še posebej izpostavljene klimatskim in s tem tudi ekonomskim in družbenim oscilacijam, so spremembe še posebej vidne in občutne.
Fair Isle, otoček sredi Atlantika, kjer ribarjenje in ovčjereja že stoletja predstavljata poglavitni vir življenja in iz katerega prihaja ena najbolj inventivnih škotskih (pravzaprav kar britanskih) akordionistk, pevk in skladateljic Inge Thomson (o kateri smo v Novi muski že pisali), ni nobena izjema.
Ingejin novi projekt Da Fishing Hands je ekološko, politično in globoko lirično pričevanje o izginjanju vednosti o ribiških poteh, ki so razpredene po tamkajšnjem oceanu, in so skupnosti omogočale orientacijo pri izogibanju morskih čeri in skal, pri iskanju morskih lovišč ter jim s tem omogočale preživetje. Vednost in znanje ne izginjata zgolj zaradi novih tehnologij in načina življenja, ampak tudi zato, ker se tamkajšnja ribja ter ptičja populacija zaradi človeškega pohlepa iztrebljata s hitrostjo, ki je otočani ne pomnijo.
It’s hard to understand why we need to take more/more than a living, more than can be held in store/emptying the sea like a river od gold/leaving nothing to the next generation at all je v skladbi The Fishermen and The Sea zapisala Lise Sinclair, nadarjena komponistka (sicer Ingejina sestrična) in nekdaj kulturno srce fairisleske skupnosti, ki je tragično preminila preden je bil album dokončan, in kateri je album posvečen.
Spoštovanje do morja kot rodovitnega polja in negovanje veščin, ki so potrebne, da ohranjamo trajnostno ravnovesje morske flore in favne, od katere je odvisno preživetje vseh prebivalcev in ki mora ostati še dolgo potem, ko nas ne bo, da bo hranilo naše potomce, je nam, celincem, morda res tuje, a je na tisoče nevidnih načinov povezano tudi z našim jedilnikom in načinom življenja.
Da Fishing Hands na subtilen način opozarja na degradacijo okolja, hkrati pa je čudovit hommage tamkajšnjim ljudem, njihovem dialektu, ki vsebuje cel kup starih nordijskih (vikinških) izrazov, ribiškim tradicijam in seveda kralju oceanu, brez katerega ni življenja. Ali, kot poje Inge v zaključni pesmi Song For Sheep Rock: As long as there is fish/In the sea, there’s a heartbeat.
Inge (harmonika, glas, ksilofon, elektronika, besedila, aranžmaji) je trajektorije morskih zemljevidov in ribiških poti, ki so se sicer iz roda v rod prenašali tudi po ustnem izročilu, pretopila v note, v mehko uglasbeno elegijo. Aranžiranja in snemanja se je lotila s pomočjo glasbenih kolegov in kolegic, znanih škotskih folk glasbenikov in glasbenice, kot so kitarist Steven Polwart, pihalec Fraser Fifield (piščali, kaval, saksofon, efekti), flavtistka in pevka Sarah Hayes ter Graeme Smillie (bas, efekti). Album je bil posnet v živo, v štirih urah.
Skozi nežno valovanje in prepletanje harmonike, piščali, kitare in mrmrajočega basa, v katerem plivkata medena ženska soprana in diskretno podloženi elektronski efekti, redki govorni vložki in recitacija v šetlandskem dialektu, nas Inge Thomson pelje tja, kjer se srečamo z mogočnimi vodami, z oceanom v nas. In z našo odgovornostjo do njega.
