Za v razrez, na ti škatli piše Za v razrez! Jo polnijo uslužbenci s tajnimi podatki Za v razrez! V ti škatli se skrivajo špijončki konkurenčnih podjetij …. se najprej zadere iz zvočnikov. In potem vam bobenčke slabo uro masira kakofonija glasov, v katerih odzvanjajo nabritosti, norosti, glasovne in instrumentalne eskapade, intervencije, karnevalesknost, neizprosno, a norčavo seciranje družbenih patologij in jedki nadrealizem v stilu Captaina Beefhearta, Ivana Volariča Fea in Marka Breclja. Celo kakega Franka Zappo, Mulatu Astatkeja, svobodnjaških eksperimentatorjev in džezistov, pa še koga se sliši nekje v srednjem ušesu, ko zatuli, zakriči, zasope, pihne, zabrenka, se razglaša, uglaša in oglaša Olfamož s svojim gruvajočim m(n)oštvom.
Andrej Fon, ki se skriva pod omenjenim vzdevkom, je improvizatorski, nu-weird kantavtor, zvočni inovator, samouk, širokodiapazonski in žanrsko neprilagojen, predvsem pa samosvoj glasbenik, ki ga poznamo iz zasedb, kot so denimo Kraški solisti, Horda Grdih, Samo Gromofon in Žoambo Žoet Workestrao. Kot solo performer se je predstavil z albumom Omahuj, izdanim pred tremi leti.
Čeprav se na Hupam, da ste dobro pravzaprav poslužuje zelo podobnih metod songwritinga kot Omahovanja, tu še izostri narativne konice ali pa še bolj zabrisuje enopomenskost zgodb. Na trenutke se poslušalcu_ki celo zazdi, da je priča bizarnim, cinično-ironičnim ali spet drugič navidez brezsmiselno nanizanim surrealističnim paberkom besed ali povedi, ki lahko s svojo tečnobno repetativnostjo priženejo do roba, a nikoli ne stopijo čez meje slušnega. Včasih šele večkratno poslušanje odkriva zgodbe, ki so takšne kot picassovski motiv na ovitku plošče (tudi naslovno ilustracijo je prispeval sam muzičist). Njihovo pomenskost lušči in predpisuje vsak zase.
Bistvena sestavina nove Fono-teke, ki prispeva k nadgradnji zvočne kompleksnosti in komadom dodeljuje še več izrazne suverenosti in odbitosti, pa je Olfamoštvo enajstih gostujočih glasbenih kameradov in kameradinj. Pod Fonovo taktirko se v ekscentričnem, čezžanrskem kotlu godb razgibavajo in preturbirajo zvoki in glasovi Irene Tomažin, Vesne Godler, Ane Kravanja, Jošta in Vida Drašlerja, Ceneta Resnika, Sama Kutina, Jaka Bergerja, Iva Podržaja, Marka Jeniča in Vitje Balžalorskega.
Olfamož in njegovo moštvo so povili majhno, neukročeno beštijo, ki v predvajalniku razgraja ravno toliko časa, kot traja vožnja iz Ljubljane do Sežane, od koder avtor prihaja. Naj torej velja – nikar na pot brez hupanja!
