Vikend paket v Beogradu

Pred dvema tednoma sem se po daljšem času spet znašel v Beogradu. Brez obveznosti in svobodno sem se prepustil njegovemu utripu. Že bivanje v meni najljubšem beograjskem hotelu Royal je bila dobra podlaga oziroma izhodišče. Najstarejši hotel v središču Beograda, ki letos obhaja 130. obletnico obstoja, s 24 ur delujočim barom in non stop odprto restavracijo predstavlja križišče, zalego in zatočišče ljudskih duš, vonj po starem pa le še pridoda kapljo čez rob boemskemu “šmeku”. Če vam je dolgčas sredi Beograda, je dovolj sesti na turško, natančneje kuhano kavo in opazovati dogajanje v pritličju hotela – odvijati se začno neponovljivi filmi, scene in prizori, ki zabrišejo mejo med resničnostjo in fikcijo.

petek, 1. april 2016

V Beogradu sva bila z Vivo še dovolj zgodaj, da sva pred koncertom Kralja Čačka povečerjala v starogradski kafani-konobi ? (Znak pitanja), še enem simbolu boemskega življenja v starem Beogradu. Tokrat so z mučkalico pošteno razočarali, predolgo odležana specialiteta na srečo ni povzročila potencialnih prebavnih motenj. Malce poklapana sva se spustila v kvart Savamala, kjer se je v zadnjih letih raztegnila veriga klubov in je nastalo osrednje središče nočnega življenja v Beogradu. Prva postojanka je bil hipstersko nastrojeni plac Mixer, kamor naju ju je zvlekel prijatelj Aleksander Delibašić, drugače beograjski promotor garažnega rocka Bad Music for Bad People. Tistega večera je tam nastopal eden najbolj vročih akterjev nove srbske scene Kralj Čačka.

Polno urbano zabavišče, ki s svojim ambientom in vzdušjem pošteno zaskomina po kakšnem ameriškem trendseterskem klubu, je dočakalo sivolasega barda. Med zvesto in naklonjeno občinstvo se je vrinilo preveč stavkokazov, ki so z blebetanjem in petkovim petelinjenjem nespoštljivo kvarili koncertno karmo. Če bi šlo za naelektren koncert, sploh ne bi bili moteči, tako pa je “tihi”, na pol bluesovski na pol šansonjerski, koncert mejil na vašar. Podpovprečno ozvočenje ni preglasilo namazanih jezikov okoli odra, vseeno pa se je jedke stihe urbanega trubadurja dalo razvozlati z ustnic predanega dela občinstva, ki ni skrivalo studa in tudi nervoze do wannabejev okoli sebe. Posvečeno so spremljali in bodrili na pol introvertiranega Kralja Čačka ter žal neuspešno preganjali šunder nepridipravov. Skozi nastop se nisem mogel otresti prepričanja, da Kralj Čačka preprosto (še) ne sodi na takšna prizorišča in upam, da mu je bil nastop pred takšno množico lekcija in se jim bo v prihodnje izogibal, ne glede na rastoči kultni status. Njegov bluz je preveč intimen. Se pa tudi  njegov spremljevalni kombo ni dovolj izkazal in ni skoraj nič prispeval, da bi razbil nonšalanco dela raje. Prepotencirana ribotjevska električna kitara je res pridodajala waitsovskega pridiha, a je bila vsepreveč agresivna in nastopaška ter popolno nasprotje tankočutnosti Kralja Čačka. Tudi ritem sekcija bobnov in kontrabasa ni bila dovolj žmohtna za nadgradnjo kantavtorskega milozvočja. Še najbolj so izstopali komadi s klavirjem, ki so priklicali asociacijo na Paola Conteja. V dolgi uri in pol nastopa je Kralj Čačka nanizal obilo pesmi, ki jih je bilo vsaj za dva albuma, nekatere med njimi pa so očitno že skoraj ponarodele med fani. Kasneje sem od Aleksandrove punce Milice izvedel, da se Kralj Čačka z bendom še ne čuti dovolj prepričljivega za objavo plošče, kar se sliši kot obetavna samokritika. Ves čas sem imel vtis, da zasedba ni dovolj samozavestna oziroma dorasla velikemu odru, po koncertu pa sem le dojel komentar na FB profilu Kralja Čačka, kdaj bo imel v Beogradu bolj intimen koncert.

Iz zadušljivega Mikserja smo se po koncertu odpravili s taksijem skozi klubsko središče Savamala proti Slaviji na Katanićevo, kjer v nekdanjem hostlu domuje bife Chillton. Po pripovedovanjih Kralj Čačka rad poseda tam skupaj z drugimi boemi, umetniki, mladimi intelektualci in urbanimi facami današnjega Beograda. Tukaj bi ga moral ujeti, sem si potiho rekel, in takoj za tem srečal Zojo. Poznava se iz časov, ko smo Štirje pravi dedci sodelovali s Pozorištom Šešira, s katerim smo konec leta 1999 uprizorili koncertni performans v KUD France Prešeren. Danes jo poznamo kot fron(wo)manko skupine Lira Vega. Po zvrnjenem šilcu rakije nas je z letakom povabila na koncert prihodnji večer v klub Elektropionir in odvihrala v noč.

sobota, 2. april 2016

Po opoldanskem soncu v parku na Kalemegdanu in popoldanskem druženju z Branimirjem Loknerjem se je večer nadaljeval v klubu Elektropionir. Nahaja se v nekdanji pivovarni BiP, kjer danes raste umetniški distrikt. Tam je klub avangarde in nove misli v Beogradu Polet, odpira se paintball bojišče pod streho… Zgodba gre nekako takole: objekt pivovarne je kupil nek ameriški biznismen z nameni, ki se niso uresničili, zato je na koncu objekt dal v najem. Med njimi je tudi Elektropionir. Dober plac. Vstopi se v ravno prav svetel lokal, kjer prvo butneš na šank. Pot odpelje v levo, skozi barski prehod in v smeri črke L se na desni odpre klubsko-koncertno prizorišče, ki te požre v svoj mrak. Pod odrom se je zbrala pisana in v celoti bolj zavzeta publika kot večer prej v Mikserju.

Danes tvorita Liro Vego le še Zoja in kitarist Vladimir, ki sta izpadla kot najboljše “izdanje”. Že dolgo nisem slišal-videl nekaj tako svežega, tako pisanega in hkrati minimialističnega. Pravšnji industrijski ambient in na pravi maksimum naravnana luč v zakajenem prostoru sta dolila fluida vročici večera. Primitivna, a domišljeno in igrivo sprogramirana ritem mašina, mastne kitarske solaže in eskapade k rudimentom bluesa in ostremu rifanju so podpihovali plesni nalet. Čez zvočni zid je sunkovito prepeval samonikel vokal telesno gibčne gejše, ki je z vokalno aerobiko rimala absurde življenja. Plesni elektro-pop je trčil v razbesneli rokenrol. V kitarski furioznosti Vladimira Đorđevića prevladuje skrivnostna doza elegance, s katero se mi vedno znova potrdi kot eden najbolj navihanih in prodornih kitaristov s tega konca sveta. A žal preslišanih. Ni mi bilo žal, ker se nisem odzval povabilu Branimirja, naj grem z njim na vintage dogodek v Mikser, kjer so isti večer nastopili Vampiri. Z neobremenjenim nizanjem strupeno plesnih štiklov, ki so po dobri polovici nastopa sicer izgubili uvodno probojno potenco, a nikakor padli, je Lira Vega uprizorila elastičen nastop, v katerem mi še danes odmeva razgibanost beograjskega utripa, ki sem ga ujel v tistih dveh dneh v Beogradu.

Share