Iz zakladnice velikih robnih albumov (67)

Liberation_Music_Orchestra

 

Charlie Haden : Liberation Music Orchestra (Impulse!, 1969)

 

Album Liberation Music Orchestra je prvomajsko posvetilo in čestitka. Mirno, pa tudi motivirano, ga uvrščamo v razdelek političnega skladanja in muziciranja, naj bo izraz »politična glasba« še tako dvoumen, protisloven, morda v nekem smislu celo nemogoč. V ospredju tega izraza sta poudarjena  socialna funkcija take godbe in izrecni namen avtorjev.

Dejstvo je, da vso »politično glasbo« – tudi »protestno péto pesem« (protest song) ali »protestno glasbo« – največkrat povezujemo z družbenimi in političnimi gibanji, političnimi idejami in s svetovnim nazorom nasploh, v burnem 20. stoletju najpogosteje z levim političnim spektrom, ki je bil anarhističen, komunističen, socialističen, progresivno liberalen – meščanski in tudi kmetski. Ne moremo se ogniti temu, da je bila glasba, na sebi bolj abstraktna kot druge umetnosti,  v zgodovini vseeno vedno močna prenašalka političnih idej, komentatorka, spremljevalka in spodbujevalka družbenih gibanj, ozvočevalka protestov in demonstracij, ki so sami po sebi glasen dogodek. In vendar velja tudi to, da velika večina ustvarjene glasbe, tudi jazza in popularne glasbe, običajno pripoveduje o nečem drugem ali pa namen ustvarjalcev ni odkrito političen.

Pri inštrumentalni glasbi – če slučajno glasbenikov ne gledamo pri muziciranju – namen največkrat izdaja ime benda, naslov komadov, besedilo ali izbrani motiv, del napeva, melodija, vzeta od kod drugod, ki nedvoumno namiguje na njeno poreklo, kontekstualno rabo in na intenco glasbenika.

Pri Liberation Music Orchestra ni prav nobene dileme, ne v imenu orkestra, ne v komadih, ki jih izvaja. Ameriški jazzovski basist Charlie Haden (1937 – 2014), prvi basist prelomnega kvarteta Ornetta Colemana in sopotnik naprednega jazza, ki ga povečini ne moremo izvzeti iz burnih dogodkov v ZDA, je ta album z zbranimi glasbeniki istomišljeniki v orkestru, ki so bolj ali manj redno muzicirali skupaj, posnel leta 1969. Letnica izdaja vrh antisistemskih in kontrakulturnih gibanj na Zahodu in posebej v ZDA, kjer so se vzdignili gibanje črncev za državljanske pravice, protivojno oziroma mirovniško gibanje (ZDA so bile do vratu v vojni v Vietnamu) in feministično gibanje. Ogromno svobodomiselnih glasbenikov, ki so bili del progresivne umetnosti, pa tudi naprednih političnih prepričanj, je tedaj segalo k neposrednim političnim sporočilom v godbi, zajemalo iz zgodovine  družbenih in političnih bojev, odkrito agitiralo proti sistemu, v katerem so se kazale vse razpoke, domače razmere so povezovali z boji v svetu in odkritim simpatiziranjem z njimi. To so bile mednarodne geste solidarnosti, odkrite priključitve »pravični stvari«, katera koli je že bila.

Velika večina napredne jazzovske srenje ni bila izjema. Niti najmanj ne čudi ustanovitev tega orkestra, kakor tudi ne naslov albuma, ki je postal ime benda, s katerim je Haden začel redno nastopati in gostovati po vseh koncih sveta ob najrazličnejših priložnostih. Avtorica nekaj komadov in predvsem odlična aranžerka v senci »vodje«  je izvrstna pianistka in skladateljica Carla Bley, vsekakor eno ključnih imen sodobnega orkestrskega jazza. Seznam članov orkestra je impresiven, to je bil tudi v prihodnjih reinkarnacijah in albumih: Charlie Haden (kontrabas), Carla Bley (klavir), Perry Robinson (klarinet), pred kratkim umrli argentinski glasbenik Gato Barbieri (saksofoni), Dewey Redman (saksofoni), Don Cherry (trobenta), Michael Mantler (trobenta), Roswell Rudd (pozavna), Bob Northern (francoski rog, piščali), Howard Johnson (tuba), Sam Brown (kitara, afriški prstni klavir), Paul Motian (bobni), Andrew Cyrille (bobni).

Navdih za album je Haden dobil iz ljudskih pesmi iz španske državljanske vojne, dodal pa je še nekaj svojih, Colemanovo skladbo »War Orphans« (igral jo je z njim v kvartetu), nekaj jih je prispevala Carla Bley, tudi uvod, ki preide v razgibano koračnico Kurta Weila in Berta Brechta, »Pesem o združeni fronti«. Nasploh je album razdeljen med emocionalne komade z ljudskimi napevi in himničnim vzdušjem in weilovske komade s hakeljci, ki jih spretno aranžira in vodi Carla Bley. A med vsemi komadi na tem albumu izstopa izjemno Hadenovo posvetilo »Song for Che«, ki je dejansko tour de force, eden največjih in tudi najbolj zapomnljivih komadov – s fantastičnim uvodom na kontrabasu in orkestrskim izbruhom v slavno himno padlemu argentinskemu revolucionarju (s posnetkom kubanskega sona, posvetila komandantu Cheju) – padlemu v sicer brezupno nespametni in idealistično zastavljeni gverilski vojni v Boliviji leta 1967, neuspeli ponovitvi modela bojevanja in sajenja uspele kubanske revolucije.

Vseeno je bil eden glavnih povodov za ta album nacionalna konvencija demokratske stranke leta 1968, ki se je dobesedno razbila na dva nasprotujoča tabora glede ameriškega imperialnega vojevanja v Vietnamu  – z ironijo in ostrostjo mu Haden in ekipa posvečajo komad »Circus ’68 ’69«, pa tudi priredbo tradicionalne himne, ki je postala pesem mirovniškega gibanja, »We shall Overcome«, ki jo je del delegatov iz New Yorka in Kalifornije zapel na konvenciji, potem ko je bilo jasno, da so mirovniki na konferenci poraženi. Haden na ovitku albuma zapiše, da je bila cela reč groteskna in obenem moteča, tako hudo, da je uradni protokol stranke orkestru na konvenciji zaukazal, naj z domoljubnimi komadi zaduši pesem delegatov: »To je skozi glasbo dovolj jasno povedalo, kaj se z našo državo dogaja politično«.

Liberation Music Orchestra je zgled dobre, močne politične godbe, spoja free jazza, usedlin orkestrske godbe z najfinejšimi aranžmaji, ki odpirajo silovito dinamiko, je zgled širitve in bogatitve jazza z drugimi glasbenimi formami iz sveta; največ iz španskega sveta v Evropi in Latinski Ameriki,  odkrit, angažiran album. Je svetal album upanja, jeze in javnega glasbeniškega poziva in opomina. Haden je naslednjega z LMO posnel šele čez 14 let.

(opomba: spet ga krpamo s »tube«, ni cel, nekaj komadov manjka, a ne glavnih)

Share