Letošnja druga edicija festivala EarZoom v organizaciji Inštituta za raziskovanje zvočnih umetnosti IRZU nam je postregla z zelo raznoliko in konceptualno široko programsko shemo. Zgoščen urnik predavanj, delavnic, inštalacij ter koncertov se je za mnoge verjetno izkazal kot neulovljiv, kar pa v resnici le priča o res presežnem vložku organizatorjev dogodka.
Na tem mestu bom pogled bolj specifično usmeril le v nekatere posamične koncertne dogodke festivala, vendar pa te geste nikakor ne gre razumeti v smislu primerjalnega ali kritiško izpostavljajočega. Občuten del programa EarZooma je usmerjen predvsem na specifične publike praktikov s področja zvočnih, interdisciplinarnih ter intermedijskih umetnosti. Tak koncept v celoti odgovarja zadani intenci inštituta IRZU, ki se razkriva predvsem v vzpostavljanju znotraj našega okolja večinoma odsotnih praks s področja implementacije novih tehnologij, ko gre za polja sodobnih umetnosti. Drug bolj specifičen vidik letošnjega festivala, ki je tesno povezan s siceršnjim delovanjem inštituta, pa je bil konceptualni poudarek na vidikih preživetvenih možnosti takih in podobnih družbenih pobud znotraj sektorja nevladnih organizacij, saj, kot so zapisali v obfestivalski publikaciji, „po dveh letih delovanja ugotavljamo, da večino energije vlagamo prav v ohranjanje samega obstoja, namesto v programske vsebine“.
Kot v primeru zgoraj navrženega bo tudi v primeru sledečih recenzij izpuščenega mnogo bistvenega. V najočitnejšem se osredotočam le na peščico zvočnih dogodkov, ki smo jim lahko bili priča tekom šestih dni festivala EarZoom, prav vsi napovedani so namreč obljubljali zanimive vsebine.
Uvodni koncertni večer nam je po dnevu delavnic v Cankarjevem domu ponudil nastopa poljskega zvočnega umetnika ter raziskovalca Mareka Choloniewskija in avstralskih Bent Leather Band. Prvi nam je uprizoril zanimiv spoj zvočnega izraza ter vizualij z uporabo različnih tehnik kontroliranja računalniško proizvedenih učinkov. Medtem ko je podoba umetnika, ki na odru s pomočjo različnih digitalnih orodij v kombinacij z gibanjem ali svetlobnimi posegi razbija stereotipe na pogled statičnega glasbenika elektrofonika vzbujala začudenost in uspela privleči pozornost na tisti dan žal maloštevilne publike, pa je sama zvočna krajina lahko pustila nepotešene nekatere apetite, ko gre za naravo zvoka. Znotraj izključno računalniško reproduciranih zvočnosti namreč obstaja precej prostora za perceptivni dojem, ki daje vtis generičnosti in površinskosti. Zvočno podobno sta delovala tudi Bent Leather Band oziroma Stuart Favilla in Joanne Cannon. Njun nenavaden nabor edinstvenih inštrumentov, od svetlobne harfe do različnih pihal, opremljenih s kontrolami za upravljanje digitalnih manipulacij zvoka, je bil vse prej kot dolgočasen, že po izgledu so vzbujali pozornost, morda celo preko meje kičastega. Predstavljala sta glasbo, posvečeno po njuno krivično prezrtemu avstralskemu skladatelju Percyju Graingerju. Ta je svoje delo opiral na koncepte „polzečih tonov, mikro intervalov in nepravilnih ritmov“, Favilla in Cannonova pa jih s svojo glasbo razširjata skozi obsežne digitalne manipulacije, ki v vsem svojem obsegu prepogosto delujejo kot funkcionalne le same zase in tako žal na momente moteče in preveč neposredne, kljub očitni virtuoznosti obeh glasbenikov. Kar je ob njunem nastopu najbolj privlačilo, se je zrcalilo v očitno iskrenem in predanem raziskovanju ter obujanju zapuščine avstralskega skladatelja, katerega spregledane koncepte jima je do neke mere uspelo predstaviti kot vredne večje pozornosti.
Če je ljubitelju globine zvočnega raziskovanja na uvodni večer morda kaj ostalo skrito, je to v vsej primerni bohotnosti zaživelo ob zaključnih dveh dogodkih festivala. Prvi petkov dogodek, ki je potekal v sodelovanju s koncertnim ciklom Bitshift, nam je predstavil dve eminentni osebnosti s področja raziskovalnih godb. V prvem delu je svoje nenavadne metode produciranja zvoka v uživanje ponudil švicar Norbert Moslang. Ta je s širokim naborom nestandardnih orodij, ki se je raztezal od številnih svetil in baterijskih akumulatorjev do radijskega sprejemnika in nekaterih zelo zmerno uporabljenih digitalnih efektov, ustvaril zanimiv in dinamičen zvočni izlet v stilu mračnejših elektronskih muzik, ki je tekoče prehajal od pulzirajočih ritmičnih vzorcev, polnih prepričljivih premikov in skokov, do organsko šumečih atmosferičnih pasaž. V drugem delu pa nam je francoski skladatelj in improvizator Lionel Marchetti, ki se sam umešča v tradicijo konkretne glasbe, v treh delih predstavil prerez svojega dvajsetletnega ustvarjanja. Kompozicije, sestavljene iz nepreglednega števila zvočnih drobcev, so delovale zelo prepričljivo, živi element nastopa se je osredotočal predvsem na prostorske manipulacije ozvočenja, kar je tisti najpomembnejši aspekt tovrstnega ustvarjanja. Marchetti je v zaključku predstavil svojo zadnjo in nedokončano polurno lepljenko, ki pa je na momente preveč zavlekla dogajanje in izgubljala pozornost publike. Kljub temu nas dogodek v galeriji Kapelica ni pustil nerazpoloženih in je tako le vzpodbudil apetit po nadaljevanju večera, ki se je zgodilo v Menzi pri koritu.
Prvi se je tam predstavil Tomaž Grom s solo nastopom za kontrabas in elektroniko. Glasbenik, očitno vznemirjen zaradi zvokov glasbe prihajajočih iz sosednjega prostora (kar je tudi sicer na Metelkovi pogost negativen faktor ob izvajanjih muzik, ki posegajo predvsem v tišino), je izvedel korekten koncert, ki bi morda ob njegovi manjši prisotnosti na ljubljanskih zvočnih prizoriščih pustil večji vtis, tako pa je lahko vsaj za tiste, vajene njegovih izvajanj, izpadel nekoliko medlo, kljub temu da se nam je tokrat predstavil z elektroniko, ki je v njegov akustičen zvok vnašala zanimive nove elemente. A v Gromovem primeru, v luči njegovega duo projekta Tilt s Taom G. Vrhovcem Sambolcem, ti niso dosegali tam že slišanega in užitega. Seveda bi bilo kaj takega povsem nerazumno pričakovati, a naj ta pripomba ostane. V nadaljevanju se je publiki v Menzi predstavil Eric Thielemans z izključno akustičnim tolkalskim nastopom, ki je v marsičem spominjal na nedavna solo izvajanja Seijira Murayame v Ljubljani. Vendar pa se Belgijec sorodnih metod poslužuje v kontekstu občutno drugačne dinamike, njegovi posegi povedo enako ali več v krajšem času. Zanimivi manevri z uprabo kolesa, velikega bobna ter violinskega loka in za tem še navdihujoč minimalističen drnec s snare bobnom, ki je zvočno dajal vtis igranja večih inštrumentalistov, so bili res navdušujoči. Zadnja sta pod odrom Menze odgovornosti zvočnih intervencij prevzela grka Ilan Manouach in Giorgos Axiotis, drugače duo Balinese Beast. Skozi zelo jedrnat in še bolj hrupen nastop sta brezkompromisno izkoristila kapacitete Menzinega ozvočenja. Po uvodnem previdnem delu, ko je hrbtenico dogajanja predstavljalo saksofonsko obračanje enostavnih melodičnih vzorcev, sta grka padla v serijo silovitih napadov, osnovanih na izbruhih feedbacka samih vase zvezanih mešalnih miz ter različnih kitarskih efektov. Te so na dele razkosale relativne tišine na piscu tega prispevka nejasen način zapolnjene z loopanimi vzorci uvodnih saksofonov, ki so na poslušalčev vtis prihajali iz ozadja prostora. S to potezo sta grka zelo premeteno premagala moteče zvoke iz okolice kluba. Celoten nastop Balinese Beast je navdušil večji del publike v menzi, v ravno omenjeni maniri sta se predstavila kot iznajdljiva in premišljena izvajalca, ki brez nepotrebnih intelektualnih pretiravanj razpirata zmožnosti inovativnejših in pogumnejših praks na področjih sodobnih glasb, ko v igri ni programiranja in računalnikov (tu ne poskušam izraziti neodobravanja računalniških manipulacij, saj bi to na moji strani razkrilo popolno nerazumevanje področij elektrificiranega in digitalnega).
Festival zvočnih umetnosti EarZoom je dogodek velike vrednosti za naprednejše umetniške in poslušalske sredine v Ljubljani in širše. Verjamem, da se je to vsaj deloma potrdilo tudi z obiskom posameznih dogodkov in da bo delovanje inštituta kontinuirano tudi v prihodnosti. Poleg recenziranega festivalskega dogodka pa vendarle tudi tu velja poudariti še ostale aktivnosti IRZUja, ki se odvijajo skozi leto, saj vedno ponujajo zanimive izobraževalne in umetniške vsebine. Pozornost torej priporočam!
