SEDEM III – JANI KOVAČIČ (2)

foto: Primož Korošec

 

Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Drugič v novi, tretji sezoni.

Govoriti o Janiju Kovačiču kot o kantavtorju, glasbeniku, aranžerju, kulturniku, pisatelju, pesniku, angažiranemu državljanu, filozofu, učitelju, je vedno preveč, in hkrati vedno premalo. Kategorizacija nikoli ne more zapopasti tistega, kar je najbolj pomembno, zanimivo, intimno. Tistega, česar ne poznamo, čeprav morda mislimo, da tako ali tako vemo že vse, kar smemo ali moramo vedeti. »Zamorca«, Revolucijo in Škofljico znamo na pamet, ob vsakršnih prilikah ali neprilikah se komu priplazi do grla in potem nujno pritegne še zbrano občestvo. Jani je pač ponarodel. A to ponarodelost vedno znova mesi z drugačnimi sestavinami, v drugačne oblike in tvorbe, izumlja, prevrača, konstruira, dekonstruira – tako svoj repertoar kot tudi samega sebe. Prav to je pri njem najbolj fascinantno. Prav zaradi tega Janija Kovačiča ob vsakokratnem novem projektu na novo spoznavamo. In, prolifičen kot je, jih ima pod strunami, na kasetah, elpejkah, zgoščenkah, na papirju in še kje, več kot katerikoli glasbenik njegove generacije. Pa še prihajajo. To nedeljo v SNG Drama z gosti in gostjami predstavlja nov projekt, za katerega je na novo obelodanil svoje pesmi o ženskah.

Na štiridesetletni poti s kitaro in raskavim glasom, za katerega se zdi, da ga je našel v istem zakajenem baru in ob isti steklenici viskija kot Tom Waits, je generacije mladih vzgojil, da mislijo, pišejo, brenkajo, pojejo. Da niso tiho. Tudi mojo.

Jani Kovačič je pronicljivi motrilec sveta, poet in puntar, večni iskalec ekvilibriuma med besedo in glasbo, ki ga navadno najde na najbolj nenavadnih mestih – tam, kamor ne pogleda nihče drug, zvedav in svetovljanski glas(be)ni vandrovec s »štimungo«, ki vedno lucidno grize v naš čas. In ni se bati, da bi mu gradbenega materiala kdaj zmanjkalo.

***

ENA Jani, pa začniva na začetku, in že kar brezkompromisno v globino. Oprosti, moram, ker se sprašujem tudi sama. Izhajaš, kot sam praviš, iz generacije staršev, za katero si nekoč napisal, da so »ranjeni otroci … ki se vse življenje niso zbogali ne z zemljo ne z nebom«. Kako je ta ranjenost zaznamovala tebe? Se je tudi tebi vsadila v kosti? Kako si jo predeloval, se je rešil? Misliš, da odmeva še danes? Ne le v tebi, ampak tudi v tvoji generaciji, v mlajših generacijah?

JANI KOVAČIČ 1 Vojna je zelo zahrbtna zadeva in zaznamuje generacije še desetletja. Moja mama ni mogla gledati partizanskih filmov, saj je imela tega strahu že za časa svojega partizanjenja dosti. Vsi, ki so se junačili po vojni in ti, ki se repenčijo po osamosvojitvi, pa tudi fašistoidni revanšisti, si želijo permanentno vojno, saj le tako lahko opravičujejo svoje neuspehe in primitivizem.

Seveda je tudi moja generacija trpela nerazumevanje in zahojenost starejših. Vendar smo bili osvobojeni predsodkov krščanstva, te hecne megle kreposti, ki se je nihče ne drži. V tem katoliškem mrču slišiš vse, a nič ne vidiš.

Vsak dela spomenik iz svoje mladosti. Zafrustrirana zajebanost postane vrlina. Večina želi, da ves svet rešuje njih in njihove težave, in če se to ne zgodi, je seveda kriv svet. Bogati si to lahko privoščijo in zato se zdi, da imajo na tem svetu težave le bogati in lepi. Javna občila nas v to stalno prepričujejo. Če se kdo uspe zbogati s časom in doseči ataraksijo (dušni mir) ter užiti vsaj malo življenja, ga najkasneje ob zamenjavi oblasti kamenjajo, saj ne prenesejo, da bi kdo v tej solzni dolini sploh lahko ne trpel. Noben sistem ne prenese samostojnosti srečnih ljudi, čeprav to ni raj, niti utopija – to je humanost, ki nas je nebogljene privzdignila do upravljalcev živega na Zemlji. Čreda, kot pravi Nietzsche, iz vsega naredi povprečje, osiromaši ter slabi.

Če so nas označevali za zblojeno generacijo, je zdajšnja generacija komot generacija, kajti »resnice ni«. Recept za uspeh se da kupiti, samo še na izust se ga naučijo. Vse je kot najstniška soba: luč ugasnemo in nered izgine. Ležerno in lagodno. Ampak z vojno izgine vse, s stikalom vred.

Zaenkrat smo se vojni uspeli izogniti. Ampak ljudje se očitno ne marajo, saj kar rinejo v pogrome. Vojna napravi le tri vojske: vojsko invalidov, vojsko vdov in vojsko sirot. Čim več časa poteče od zadnje vojne, bližje je. Se res ne da ničesar naučiti drugače kot le poskus-napaka? Najbolj zagreti so tisti, ki še v miru ne prenašajo težav, kako jim bo šlo šele v vojni? To ni isto kot popiti pivo. Poglejte kako se je sfižila ideja o spravi! Ali pa debata o svetosti življenja. Ta svet modrih Slovencev boleha za pomankanjem pameti. Razliko opiše Aristotel v Nikomahovi etiki, če koga zanima.

Dalje – otroci naj rešujejo, celo zahteva se, da se koljejo za davno storjene krivice, ki so pomebne le toliko, kolikor se lahko prekvalificirajo v lastnino in iz tega potem izhajajo vse »večne« pravice. Restavracija lastniškega stanja pred 2. svetovno vojno restavrira tudi ista nasprotja in bolj, ko gremo nazaj, bolj ponavljamo razrede, ki smo jih že davno absolvirali. Kako že pravi Marx? Najprej tragedija, nato je vsako ponavljanje farsa. In vse to nazadnjaštvo nam prikazujejo kot rast. A pametni hitro ugotovijo ta silen razkorak med proklamiranim, legitimnim in legalnim. Če se ne da zaslužiti v Sloveniji, bomo pa s Slovenijo, si pravijo.

Že več kot četrt stoletja govorim o Novem srednjem veku. Simbolno analizo lahko preberete v knjigi Knjiga. Mladi so nasedli polnemu hladilniku, svoji sobi in mobitelu. Uspeli s(m)o jih prestrašiti. Odrekli so se svobodi za varnost. In ko bodo na stara leta ugotovili prevaro, bodo z metaforičnimi pravičniškimi procesi obsojali senilne starce, katerim so se udinjali, ker niso hoteli prevzeti ne bremen ne radosti življenja.

DVE Predvidevam, da si že kot otrok in mladostnik živel med besedo (morda vpliv očeta) in glasbo (rock, punk, ljudska glasba, šanson, popevka). Kakšno je bilo tvoje glasbeno odraščanje in kaj te je zvleklo, da si – leto preden sem se rodila – sam prijel za kitaro (menda se je tvoj prvi koncert pripetil leta 1976 na Filofaksu) in nekaj let zatem rodil Žareta, Škofljico, Hokaido, Lojzeta delavca, Zamorca, otroke samohranilk in druge, danes že malone »ponarodele« komade? Kje vse si igral?

JANI KOVAČIČ 2 Po vojni se je postavljalo nekaj, kar nekateri danes proglašajo za breme – brezplačno šolstvo. Ljudi je bilo treba vzpodbujati k izobrazbi, znanje je bila vrednota. Žal tedaj niso vedeli, kaj z njim početi. Danes sem nam zdi, da to vemo, a žal nimamo znanja. Takrat smo si lahko tudi revnejši sloji privoščili glasbeno šolo, a te so bile meščansko okostenele. Hecno – meščanska kultura je v socialističnih državah veljala za elitno, in to s partijskim blagoslovom. Oče je hotel biti umetnik in je zato žrtvoval družino.

V okolišu je bilo veliko otrok in družbe je bilo vedno dovolj, tudi za glasbo. V šestdesetih je nova plošča iz tujine privabila množico najstniških poslušalcev. Veliko smo se pogovarjali o tem. Nakar smo hoteli to tudi igrati, prepisovali in prevajali smo besedila, poskušali poiskati spremljevalne akorde – skratka hoteli smo vedeti, kako so to napravili. Instrumenti so bili predragi. Kitare so bile najcenejše, če ne štejemo raznih piščalk in orglic.

A nisem razmišljal, da bi denar služil z igranjem. Bil sem neodločen in nisem naredil več za medijsko veljavo, veliko je k temu pripomogel slovenski nihilizem in omalovažujoč odnos lokalnega okolja. Otroci so mi bili pač pomembnejši od kariere, nastopal sem, da preživimo. Takrat sem bil glas mladine, ozvočil sem nekatere zagate časa.

Verjetno sem igral na vseh prizoriščih v Sloveniji v osemdesetih letih. Za Jugoslavijo sem bil preveč urban. Teme in pesmi, ki jih omenjaš, so bile kot gastarbajterji – daljna beda kot magična utopija. Za Jugo sem bil sicer zanimiv, ampak socialnost se ni cenila, eksperiment tudi ne. V tujino sem zašel kot poulični pevec, kasneje kot predstavnik mladine ali manjšine. Za kaj več potrebuješ sistem, spretneže, kapital, in precej sreče.

Kar se tiče prostorov, jih je bilo tedaj več. Zadoščal je že razred na šoli ali klet občine, menza, stopnišče … Zdaj je toliko predpisov in pogojev, da je organizacija prireditev popolnoma neekonomična. V bistvu Slovenci ukinjamo sami sebe. Nisem si mislil, da se bomo v lastni državi tako samoogrozili!

Jani Kovačič & Ana Pupedan – Besne pesmi. Foto: Petra Cvelbar

 

TRI Veljaš za »sopotnika punka«, ki je tedaj predstavljal upor proti obstoječemu sistemu, danes pa je, kot praviš, del nostalgičnega repertoarja debat in spominov na mladost. Kakšna glasba danes piše zgodbe upora? Ker že dolga leta učiš (vsakokrat) najbolj prezrto generacijo, verjetno tudi dobro veš, kakšne oblike upora se rojevajo v najstniških glavah danes.

JANI KOVAČIČ 3 Verjetno rap še ni izgubil socialno-kritičnega naboja, prav tako ne kantavtorstvo, kjer sicer prevladuje subjektivnost. Današnjo dobo nekateri primerjajo z renesanso, kjer je vse treba izumiti na novo – svet in pogled nanj, vrednote, sistem opisov in zapisov, cilje, smotre, kam naj gremo in predvsem nova vprašanja in še huje: nove vprašalnice. Zato se lovimo po zgodovini, ponavljamo prejšnje obrazce (denimo za upore: himne, gospele, pesmi španske državljanske vojne, protestne, revolucionarne in partizanske pesmi) in jih prilagajamo. Melodije so izjemno trdožive, besedila pa običajno priložnostna.

Za upornika se ima danes že vsak, samo na facebook poglejte. Tako nerganje si včasih poslušal v oštarijah. Škoda teh vseznalcev, nedvomno bi rešili svet, tako pa … Seveda smo prisilno omrtvičeni in nam vsako dejanje prikazujejo kot nonsens znotraj globalnih trendov. Vsa ta tehnologija je nekakšen Freudov kavč. Naj spomnim na geslo izpred 30 let: Misli globalno, deluj lokalno!

Mladina osti, kot jo je imela v šesdesetih in sedemdesetih, nima. Deloma je razlog v staranju prebivalstva. Še bolj očitno je blagostanje, ki jo je, žal, polenilo. Sistemu je uspelo prepričati mlade, da je družba tveganja normalna. To je tako, kot če bi v kameni dobi verjeli, da bo preživel vsak sam. Starejši so le kimali, naj mladi vidijo, kako je trpko življenje, a v bistvu so se znebili konkurence. Napaka! Namesto, da bi blagor osvobajal in omogočal kreativnost, se vračamo k suženjski mentaliteti, lenobi in fatalizmu. Človeštvo bi moralo stremeti k poselitvi osončja, ne pa k lokalnim grožnjam z nuklearnimi bombami.

Kakih 10-15 let nazaj je bila mladina izjemnno konformistična in neproblematična, danes je kriza že krepko načela srednji razred in mladi odgovarjajo z večjo angažiranostjo. Delitev na levo in desno je zastarela, aktualen je spor: birokratsko-tehnološko proti ekološko-socialnemu. Prvi imajo moč, državo, vojsko in zgodovino, drugi pa množičnost, civilizacijo, enakost in prihodnost.

ŠTIRI Ljudska glasba, punk, jazz, srednjeveški bardi – od tu črpaš. V KUD-u si se v svojem Pijano baru skozi 90. leta in v prvih letih novega milenija bratil z Franćoisem Villonom, pa Robertom Burnsom, Prešernom, Ježkom, Waitsom in še kom, nadaljeval s Pobožičnimi psalmi, igral z jazzovskimi orkestri, uglasbljal Vitomila Zupana, »besnel« s Pupedanci in še in še. Tudi tvoje avtorske pesmi so si žanrsko in tematko precej različne, kar pomeni, da se vedno znova odkrivaš, leviš, iznajdevaš. Kaj mora človek imeti, da se po štiridesetih letih ustvarjanja muzike vedno znova iznajdeva, odkriva, levi?

JANI KOVAČIČ 4 Če prav pomislim, sem postal klasik. Po vseh teh letih postaneš referenca, v večini primerov negativna. A tako je pri nas. Jamranje je nacionalni šport, vendar gre le za sprevrnjeno obliko hvalisanja. Shizofreno, kaj ne? Italijani so glasni in prepirljivi, Nemci disciplinirani in natančni itd. Stereotipi zajamejo značilnosti preširoko, a so navkljub temu uporabni za vstop v probleme. In tako je tudi z nazivom klasik.

V prvem obdobju Pijano bara (1993-2003) je bil glavni smoter slovenščina v raznih povezavah z zgodovinskimi obdobji. Pokazalo se je, da je mogoče v slovenščini zapeti vse od srednjeveške Carmine Burane, trubadurjev, Burnsa do Toma Waitsa. Pomembnejši dogodki so bili tudi uglasbljanje Prešerna, Ježka in nazadnje Zupana. Napravil sem tudi precej Podbevškovega Človeka z bombami in Šalamunovega Pokra. Drugo desetletje je zaznamoval Akkustik theArter (2003-2013), kjer so bili v ospredju stili in žanri ter raznolike zasedbe kot godalni kvartet, big band, vokalni kvintet, žepna pihalna godba in računalniški programi. Zaključek pa so bile Besne pesmi (od 2013 dalje) z Ano Pupedan. Ker je KUD France Prešeren izgubil sapo, ni prišlo do novega desetletnega cikla in zdaj priložnostno gostujem po Sloveniji. Ta čas miksamo Silikonske čase Jazzitette2 z Big Bandom RTV Slovenija. Zna se zgoditi, da izidejo letos.

Glasba je koncept zvočenja, v bistvu gre za prodajanje zraka, še bolj natančno – valovanja zraka. Pri tem so klasične harmonije in kontrapunkt le delček tega, prav tako ljudska glasba. Seveda pa imajo ljudje radi polepšano in predvidljivo. Ampak kakorkoli obrnemo, smo omejeni s čutili. Naše uho pač šliši v intervalu 20.000 Hz. Psi ali pa netopirji bi nedvomno imeli (ali pa imajo?) dosti bolj tonsko gosto glasbo.

Človek se je naučil vzbujati efekte in izumljati zvočne pokrajine. Asociativna pot zvoka se danes poskuša kvantificirati, normirati. Filmska glasba, denimo, reciklira obrazce iz zgodovine glasbe in ustvarja razpoloženja. Reklame plačujejo nevroznanstvene raziskave, ki so na meji etičnega. Žal glasba ni več potovanje duše ali po duši, glasba postaja kulisa, paravan, ki nam prikriva neusmiljeno minevanje, in nas navaja na površnost.

Spretnost, ki jo človek pridobi z leti, pomeni le, da niti material niti forma ne vodita in ne določata dejavnosti, ampak jo le shranita, da jo je moč ponoviti/obnoviti. Danes prevladuje plehkost in zloraba spretnosti, tehnika/veščina zakriva sporočilo (če seveda sploh obstoji), kar se zelo dobro kaže v pop glasbi, ki je tehnično dovršena in medijsko dostopna. Težko verjamem, da imajo ljudje po 50 letu še najstniške težave; jih pa znajo vnočiti.

PET Zelo si dejaven tudi na področju kulturne, ali bolje rečeno, kantavtorske politike, če lahko temu tako rečeva. Si »upravitelj« Sklada Tomaža Pengova, eden od ustanovnih članov Kantfesta in pobudnikov vpisa poklica kantavtorja v razvid MK, s sodelavkami in sodelavci pripravljaš nekakšno enciklopedijo slovenskih kantavtorjev. Večno vprašanje in vozlanje – kdo spada oziroma kdo ne spada v kategorijo kantavtor_ica? Ali da še bolj našpičim – kdo je oziroma ni slovenski kantavtor_ica? Dovoli, da zdajle malo igram hudičevo advokatinjo – če je glavni kriterij jezik (in ne nacionalnost), kdo od omenjenih je potem slovenski kantavtor – Danijel Vezoja ali Chris Eckman? Oba namreč izvajata komade izključno v angleškem jeziku.

JANI KOVAČIČ 5 Ksenija Jus in Peter Andrej sta na tem področju storila veliko več, jaz sem bolj sveti duh celotne zadeve. Kantavtorstvo smo uspeli spraviti v razvid poklicev v kulturi, sicer kakih dvajset let za lajnarji, ampak smo. Na Kantfestu sodelujem preprosto zato, ker nas ni veliko, in moramo sami prevzeti večino funkcij. Imeli bomo toliko, kolikor bomo napravili. Nihče nam ne bo nič poklonil, še zlasti ne uradna kultura.

Tomaža Pengova sem imel rad in želel bi, da tak unikum, kot je bil, ne izgine. Vendar smo narod, ki ne mara svoje zgodovine, vedno bi si jo radi prikrojili dnevnim potrebam. Zbiranje Tomaževe zapuščine poteka zelo počasi. Naš cilj je, da čez tri leta obelodanimo, kar smo zbrali.

Slovenski kantavtor je tisti, ki ga poslušajo Slovenci. Ima dve podskupini: te, ki jih poznamo le mi, in one, ki jih je slišal še kdo v svetu. Pri vsem rabiš zamejitve in jih poskušaš postaviti čimbolj tvorno. Obstajata le dva načina predaje informacij: kot zgodba ali kot leksikon. Za začetek smo za kriterij izbrali slovenščino oziroma pesmi v slovenščini. Najprej pregledujemo glavni tok, potem pa bomo še ostale rokave.

Nadalje je veliko debate o izvajanju: sam ali v skupini. Kantavtor nastopa sam, ker je to najgospodarneje. Toda glasbene zamisli dlje živijo in ob ustrezni zasedbi prodrejo širše. Torej je drugi kriterij avtorstvo glasbe, potem šele ostalo.

Zato je pametno obdelovati po delih, kjer je kriterij pomoč, ne pa izključevanje. Seveda delovanje v drugih jezikih bogati naš prostor in kaže, da le nismo tako zarukani, kot radi pojamramo.

Vsebine, ki jih jezik izraža, so človeške, nežne, dajejo uteho in razloge za življenje. Vsak izgubljen jezik je izgubljen pogled na svet. Jezik je organizem. Preživetje je odvisno od raznolikosti. Kantavtorstvo naj razvija naš jezik in ga brusi ob ostalih. Kako že pravi reklo: zobje se skrhajo, kosti se zlomijo, jezik nikoli.

Jani Kovačič predseduje žiriji Kantfesta. Foto: Katarina Juvančič

 

ŠEST Že v osemdesetih si napisal komad Domovina, ti si kakor sranje. Očitno preroški. Že leta »dežuraš« na protestih. Javno in glasno sporočaš svoja stališča. Tvoj glas je macola, tvoje strune morda kdaj zategnejo grlo kakšnemu domoljubnemu razgretežu. Tvoje Besne pesmi prepevamo na protestih in koncertih. Včasih med ljudi deliš besedila, kot organist cerkvenemu občestvu. Da pojemo skupaj. Žice še nismo iz-peli. Še vedno je tu. Kot ovčice smo se hitro in učinkovito privadili na getoizacijo, na samo-okupacijo. Zaradi peščice beguncev, ki je zaprosila za azil v Sloveniji, poteka mala državljanska vojna. Kako ti vidiš svet tukaj in zdaj? Kako prelomiti z absurdnostjo tega prostora in časa? Na kakšen način je zadeve možno spremeniti in spreminjati? Ima umetnost dovolj potenciala, da pomaga spreminjati obstoječe stanje, ali da ga vsaj pomaga kvalitetno misliti in reflektirati, prebujati ljudi? Ji sploh dajemo to možnost?

JANI KOVAČIČ 6 Besne pesmi so civiliziran odgovor na zapostavljanje in varanje ljudi. Domovina naj bi nas ščitila, z vsem našim in svojim govnom vred. Novi srednji vek, z enotnim gospodarskim sistemom kapitalizma in priviligiranimi sloji, neusmiljeno globalizira lokalce. Za uničevanje drugačnih praks se namenjajo neverjetne vsote časa in denarja. Država se je odločila, da gremo s tokom. No, reka je široka in lahko pluješ marsikje, ni nujno da ravno tam, kjer noben noče ali kjer ti ukažejo. Pojemo, da ohranimo razum.

Če sem prav razumel Leva Krefta, je umetnost še edini rezervat resnice. Javnost je preveč podložna manipulaciji ali bolje: mediji manipulirajo z javnim mnenjem. Pri tem gre za interpretacijo, ki vsiljuje predvsem dnevno politične razlage. Podobno je z znanostjo, ki prikraja rezultate naročniku. In tako nam ostajajo geta, rezervati »svobode«. Podobno kot je telo prostor svobode posameznika, so alternativni prostori mehurčki s tanko opno, na katero se zapisujejo simboli, ki naj delujejo kot varovalni uroki. Ukinjanje teh prostorov kaže na proces raz-kulturjenja. Edino merilo kulturnosti je zaslužek. Na to seveda kažejo poročila, kjer se navaja predvsem prodaja in ocena zaslužka.

Kdaj človek pôje? V veselju in v hudih težavah. Vmes bolj redko. Spreminjanje se prične z ozaveščanjem, nato z ubesedenjem, sledi občevanje in na koncu akcija. Seveda je rezultat nujno razočaranje, ampak vseeno je malo bolje kot prej. Posameznik si lahko s prefriganostjo v družbi izboljša položaj, a vseeno lahko nakrade le toliko, kolikor skupnost ima. Skratka, možnosti je vedno nebroj, le da vse niso hkrati dosegljive in večina ni etičnih. Niso slabi časi, ampak ljudje.

SEDEM V SNG Drama te dni snuješ koncert z naslovom ŽIVLJENJEPISI – O ženskah. Lahko poveš kaj več o tem? Kakšne ženske si izbral, o čem nam pripovedujejo, kaj nas učijo? Pred kratkim sem napisala, da je prihodnost ženskega spola (preteklost je tako ali tako že v domu za starejše občanke, sedanjost pa je očitno v menopavzi). Kaj pa ti misliš?

V Srbiji in na Hrvaškem se v zadnjih letih pojavljajo številne mlade kantavtorice, medtem ko severno od žice mlade in srednje mlade kantavtorice lahko skorajda prešteješ na prste ene roke. Zakaj je temu tako?

Kar se tiče kantavtoric, so vedno številčnejše. Ženske imajo večino v raznoraznih kulturnih svetih, ustanovah, predstavljajo večino v šolstvu, sedaj tudi v zdravstvu, vedno več je pesnic, pisateljic. Že nekaj desetletji velja, da so bralci knjig večinoma ženske. Pravice žensk so ženski posel. Moške ustoličijo ženske, deloma kot izgovor, deloma zaradi strahu pred odgovornostjo. Vendar mislim, da položaj žensk ni več vprašljiv. Sedaj so depriviligiran sloj mladi v EU.

Življenjepisi obelodanjajo nekaj ženskih usod. Vsaka pesem opisuje situacijo, v katerih se neredkoma znajdejo ženske. Vendar so problem XXI. stoletja moški. Ti so izgubili ali pa pozabili svojo vlogo v tvorjenju življenja: pravičnost, vztrajnost, soočenje s težavami, reševanje problemov, zaščita, odločanje, prihodnost – vse to povprečen moški prelaga na državo, na žensko, na otroke. Nič ni narobe, če moški hodijo na fuzbal tekme, narobe je, da počnejo samo to. Kot pravi staro reklo: moški delajo zakone, ženske običaje. Prihodnost ni v matriarhatu, še manj v povratku patriarhalne družbe, tudi ne v brezoblični enakosti, temveč v simbiozi različnosti in enakopravnosti – ženske so moškim vedno inspiracija. Naj bodo ženske ženstvene, saj zaradi tega pravi možakarji izgubijo glavo.

 

Jani Kovačič na youtube:

 

Share