Leta 2014 je Bob Dylan posnel nekaj čez dvajset standardov, zvečine povezanih z imenom in kariero Franka Sinatre. Dylan se ni zadovoljil z zbirko največjih Sinatrovih uspešnic, ampak je posegel globoko v ameriško zgodovino popularne glasbe in izbral tudi nekatere pesmi, ki jih je Sinatra sicer posnel, a so večji uspeh in prepoznavnost doživele v drugih različicah, od Binga Crosbyja do Louisa Armstronga, Frankieja Lainea itd. Prvi del teh posnetkov je z naslovom Shadows In The Night izšel lani februarja, letos pa je tu drugi del. Z dvanajstimi pesmimi je Dylan v glavnem izpraznil zalogo. Nekaj podobnega je naredil že v začetku 1990 let, ko je zaporedoma izdal dva albuma starih bluesovskih in folkovskih napevov, ti izdaji pa nasledil z enim svojih najboljših avtorskih albumov, Time Out Of Mind.
Da Dylan kot pevec standardov ni od muh, je dokazal že na številnih nastopih, na božični plošči, ki jo je izdal leta 2009, in zdaj to dokazuje tudi na omenjenih albumih. Na pričujočem spet srečamo nekaj zgodnjega Sinatrovega gradiva (All Or Nothing At All, Polka Dots And Moonbeams), nekaj pesmi, ki so jih posneli domala vsi veliki jazzovski in popularni vokalisti (That Old Black Magic) in par »poznejših« Sinatrovih pesmi, torej izdanih v obdobju po uspehu filma Od tod do večnosti (Young At Heart, All The Way). Izvedbe, kot na prvem delu, niso orkestralne, pač pa se nam ob poslušanju (zlasti z vinila) zazdi, da poslušamo kakšnega starega uličnega bluesovskega pevca. Njegov petčlanski bend nikoli ne pretirava, zlasti drsna kitara in metlice nadvse primerno čarajo vzdušje starih časov, tistih »modern times«, ki jih je Dylan po Chaplinovem navdihu opeval že leta 2006. Zanimivo bo ugibati, kako bo z naslednjimi Dylanovimi avtorskimi poglavji, čakamo torej naslednika albuma Tempest (2012), ki mu ni bilo česa očitati, nasprotno.
