Garbage – Reciklirani rock

Pred že razprodanim koncertom skupine Garbage v ljubljanskem Kinu Šiška v torek, 7. junija 2016, objavljamo portret skupine iz tiskane Muske št. 11 iz leta 2001.

 

Vsega je kriv MTV. Prav tam je namreč leta 1994 Steve Marker pozno ponoči ugledal videospot za pesem Suffocate Me skupine Angelfish. To je to, si je rekel ob pogledu na Škotinjo Shirley Manson, ki je prepričljivo pela v kamero. Nekaj mesecev kasneje so se trije ameriški glasbeniki, Steve Marker, Butch Vig in Duke Erikson skupaj s Shirley že odpravili v studio. Brez težav seveda ni šlo. Ena izmed večjih je bil Shirleyjin škotski naglas. Ko so jo Butch Vig, Steve Marker in Duke Erikson že po tretjič vprašali, kaj jim sploh govori, je samo siknila “odjebite”. To so razumeli.

Vrnimo se k večeru, ko je Steve Marker na televizijskem zaslonu videl Angelfish. Kaj konkretno ga je tako pritegnilo na Mansonovi? Kot je večkrat povedal v različnih intervjujih, je šlo za njeno nenavadno sevanje temačnosti in globine: krvavo potrebni lastnosti, da dandanes narediš vtis na rockovski sceni. Televizijski sprejemnik je dobesedno seval njeno vročekrvno energijo, in nobenega dvoma ni bilo, da je Shirley Manson naravnost ustvarjena za vodilno medijsko vlogo v zasedbi, ki so jo kar nekaj let skupaj spravljali trije glasbeni veleumi z najboljšimi možnimi referencami.

 

Plodna tla

Na primer: Butch Vig je v studiu s pomembnega producentskega pulta delal družbo Smashing Pumpkins, Sonic Youth, L 7 in seveda Nirvani ob njihovem Nevermind – po mnenju mnogih najbolj vplivnem rockovskem albumu 1990 let. Takšni zbirki velikih imen praktično ni več kaj dodati. Razen nemara, da so mu nič manj velike skupine, kot sta denimo U2 in Depeche Mode, ponujale, da bi jim remiksal nekatere male plošče. Pravzaprav je dokaj nepravično, da v kontekstu Butchevih referenc ne bi omenili tudi Duka Eriksona in Steva Markerja. Nadvse udarna in žilava trojka, katere prijateljevanja segajo v čas kolidža, se je skorajda vedno medsebojno podpirala, pa najsi gre za producentsko delo ali za igranje v različnih skupinah. Večkrat preizkušen trio torej.

In na takšna plodna tla je svoje zasejala še posebnica Shirley. Ko jo je klical “neki” Butch Vig in jo povprašal, če bi se nemara želela pridružiti njemu in tovarišem, je že globoko zabredla v krizo mizernih rockerskih sodelovanj (Goodbye Mr. Mackenzie in Angelfish), ki so nažirala njeno samozavest. Kaj ji je preostalo drugega, kot da se vda v usodo in odpravi v Ameriko? Seveda je najprej mislila, da gre za kakšne zahodnjaške face, ki se dičijo z delom na kakšni B strani male plošče Glorie Estefan, zdaj pa bi se šli radi novodobne škotske pesmi z dudami. Pa so ji trije Američani postregli s presenečenjem. Všeč ji je bilo vse, kar so naredili dotlej. Nenadoma je spoznala, da je njena sekirica padla v nadvse aromatičen in z redkimi izvlečki dodatno obogaten lonček medu. Podobni pogledi na glasbo so vsekakor tvorili najpomembnejši vezni člen med zbrano četverico. Butch, Steve in Duke so kot izkušeni producenti hvalabogu spoznali, da je za dobro pop partijo, s kakršno so hoteli začeti, potrebno še kaj drugega kot producentska izkušenost. V želji, da bi na smetišnico pomedli karseda dobre rockovske prijeme in jih pomešali s tehnološko melodiko, so se spomnili tudi nadvse izvirnega imena. Postgrungevska evforija glasbenega eklekticizma je namreč kratko in jedrnato, brez teoretskih olepšav pomenila točno to: smeti (garbage) – za nekoga žlahtne, za drugega cenene, vsekakor pa polne glasbene raznolikosti, ki so jo rojevala bogata desetletja popularne glasbe in izrodila prav devetdeseta leta preteklega stoletja. Garbage so to izkoristili v svoj prid. In v slast poslušalcem.

 

Rock IN pop

Eden prvih, ki je imel čast slišati prve posnetke dela Garbage, je bil Billy Corgan iz Smashing Pumpkins. Vse skupaj se mu je zdelo zelo pop. A Billy ni bil pretirano presenečen. Dobro je namreč poznal okus Butcha Viga, ki je vedno prisegal na popularne melodije. Dobra ritmika, pomešana s pravšnjo mero hrupa, se mu je vedno zdel najboljši zvočni recept. Dejstvo, da je sodeloval z zasedbami, kot sta Nirvana in Smashing Pumpkins, gotovo ni naključno: tudi v njihovi pretežno rockerski glasbi se skriva blaženo sožitje hrupa in melodije. Prav na to noto je igral že pri produciranju Nevermind – in poglejte, kakšen zgodovinski vpliv je imela.

Težava pa je bila v tem, da so po Nevermind vse skupine želele zveneti “alternativno” kot Nirvana. To je Butcha kmalu začelo utrujati. “Ne glede na to, kako dobra je katera zasedba, kako uglasiš kitaro ali napišeš rif, ostane vse skupaj nekam obrabljeno, enodimenzionalno,” je zavzdihnil za The Face leta 1995. Žanrska fiksiranost pač onemogoča eksperimentiranje, ki je pravzaprav nujni pogoj za to, da glasbeni izdelek ne konča v središču zdolgočasenih in suhoparnih možnosti. Butcha, Steva in Duka je veliko bolj privlačil talilni lonec, v katerega bi spravili različne glasbene sloge in žanre. Biti pop in vztrajati pri groove ritmih, a se kljub temu ne odpovedati kitarskemu zvoku, je bila njihova temeljna želja; skupaj z dejstvom, da bi v takšni mešanici prevladovala ženska energija, ki bi se spopadla s tipičnimi rock’n’roll temami, torej s temačnostjo, intenzivnostjo, perverznostjo, samodestrukcijo, hedonizmom, vero in nezaupanjem.

 

Ženski zgled

Za kaj takšnega je bil potreben nekdo, ki je že dodobra spoznal pasti življenja, ki ga živijo tako imenovane rockerske “zvezde”. In čeprav Shirley ni bila nikakršna zvezda, je okusila marsikateri glasbeni ovinek in pristala v marsikaterem blatnem rockerskem jarku. Njena uporniška narava, ki jo je od najstniških let vodila v kompromitirajoče situacije, osebnostne borbe in pogumne izlete v neznano, jo je obdarila z nadvse zaželeno vztrajnostjo in neznosno trmo, ki se ne vda tako zlahka. V tem se nemara skriva ne le njen uspeh, pač pa tudi spoštovanje in občudovanje, ki ga ob pogledu na njeno očarljivo in hkrati strašljivo karizmo občutijo vsi, kolegi in oboževalci. Tukaj res ne gre za denar in slavo. Gre za stil življenja, ki zahteva popolno predanost. “Sploh si ne morem zamisliti, da bi naredili prvo ploščo brez Shirley. Pojma nismo imeli, kaj bi naredili, ampak ko se nam je pridružila, smo postali prava skupina,” vedno znova ponavlja Vig, ki ne skriva občudovanja do ženske, ki zmeraj dobi, kar hoče, pa najsi bo to bluza, ki jo zagleda v izložbi, ali pa pozornost, s katero jo zadnjih pet let zasipavajo mediji. “Ja, sliši se arogantno,” je leta 2001 za Alternative Press odločno povedala Shirley, “toda mislim, da Garbage brez moje osebnosti ne bi bili tako uspešni.” Zakaj ji ne bi pritrdili? Navsezadnje to priznava tudi moški del zasedbe. Medtem ko si Butch ne more niti predstavljati, da bi Garbage delal s kom drugim, Steve prisega, da je prav Shirley zasedbi prinesla plesni, tehno vpliv, s katerim se mlajša publika po večini najraje identificira. Svoje kajpak naredi tudi njena seksapilna poza jezne, užaljene in udarne “bejbe”, ki na vsako provokacijo odgovarja s pestmi. Shirley Manson, pozitivna junakinja z negativnimi konotacijami in z za nekatere problematičnim besednim zakladom, za marsikaterega najstnika predstavlja vzor, ki se mu splača biti zvest. Še posebej v času, ko takšnih ženskih zgledov kratko malo ni na pretek.

Tudi zato so Garbage z istoimenim prvencem za založbo Mushroom leta 1995 močno zamajali temelje rockovske scene. Z žensko v ospredju so naleteli na določene prednosti, ki jih je Shirley medijsko vsekakor znala izkoristiti. To, da je nekoč za nalašč opravila veliko potrebo kar v fantovo jutranjo skodelico, polno kosmičev, je kmalu vedel ves svet. Ni kaj, Shirley je bila glasna, seksi in pogumna. Dodajte k temu še udarni val alternativnega rocka, sofisticiranega ritma in vrhunsko produkcijo, pa dobite zadetek, prodan v več kot 4 milijonih izvodov.

Uspešnice z albuma so se v medijih pojavljale kot po tekočem traku. Vow, Queer, Stupid Girl in I’m Only Happy When It Rains so zadostovale za to, da so se Garbage trdno zasidrali v zavesti mladega kolektiva in da so odhajali spat z mislimi na Shirleyjin jezni pogled. Mansonova je postala nova pop rock ikona, nekakšna Debbie Harry devetdesetih let, le da ni bila plavolaska, ampak rdečelaska. In to naravna! Medtem ko je moški del zasedbe pobiral komplimente na račun glasbene izpiljenosti albuma, je kontroverzna Shirley pozirala fotografom. In vsi smo bili zadovoljni.

 

Druga verzija

S stilizirano tehno rockovsko ustvarjalnostjo je kvartet nadaljeval tudi na drugem albumu. Vsekakor je zvenel čisto drugače, kot bi si lahko mislili ob vseh Shirleyjinih pripovedovanjih o prepirih, pretepih in grožnjah, ki naj bi se zgodili med snemanjem. Version 2.0 je gladka in mehka pop plošča, ki sede v uho kot najbolj osladna balada Celine Dion. Pravzaprav so mnogi s kislimi obrazi ponavljali, da Version 2.0 ni nič drugega kot to: zgolj druga, bolj obdelana verzija tistega, kar so Garbage naredili na prvencu. Album je res imel vse, s čimer se je dičil že prvi, a bil je še dodatno začinjen s še bolj zapeljivimi melodijami, s še bolj sofisticirano produkcijo, ki je nevarno mejila na sladkobni pop in ponavljajoče se zaporedje uspešnic. Pogumen korak naprej, vsaj v ustvarjalnem pomenu, Version 2.0 vsekakor ni bil, toda – jasno – album je šel za med. Znašel se je tudi na domačih policah tistih, ki ne prisegajo na rockerske zasedbe. Garbage so tako pravzaprav ubili dve muhi na en mah: postali so všeč tako rockerskim zakrknjencem, ki so se konec devetdesetih let že nekako začeli privajati na računalniško izumljene zvoke in jih sprejemati, kot tudi pop fanatikom, ki ob pogledu na dobro staro kitaro roke prestrašeno sklenejo v križ.

Garbage so konec leta 1998 postali sinonim za stanje duha, ki je evforično in hkrati panično pričakovalo novo stoletje, konec sveta, prihod odrešenika, milenijskega hrošča in vseh drugih medijsko napihnjenih zverinic. Garbage so bili “in” in nobena druga skupina se ni mogla meriti z njihovim uspehom. Če je Shirley do tedaj na vprašanja novinarjev odgovarjala, da na bančnem računu še ni dosegla magične šeste ničle, je morala zdaj spremeniti odgovor. Ko je Garbage leta 1999 pripadla čast, da spesnijo pesem za novi film Jamesa Bonda, se pravzaprav ni čudil nihče več. S tovrstnim sodelovanjem so Garbage oznanili novo razmerje moči v ringu, v katerem se že leta spopadata tako imenovani silnici popa in alternative. The World Is Not Enough je naznanjal nekakšno premirje med obema, hkrati pa opozarjal, da se Garbage ne bodo zadovoljili z malim, pa najsi se zdi to ‘malo’ v tistem trenutku še tako ‘veliko’.

 

Minljiva lepota

Sredi oktobra 2001 so Garbage ponudili nekaj, kar je večje od prvih dveh albumov. Kdor je ob Version 2.0 jamral, da kvartet ni pokazal posebnega napredka, je bil ob Beautiful Garbage prijetno presenečen nad ustvarjalnim in idejnim presežkom zasedbe. Pa ne gre le za domiselno glasbeno eksperimentiranje z računalniškimi programi. Tudi Mansonova se je iz mračne, jeznorite in vase zaprte vešče prelevila v metulja, ki se ne boji razpreti krilc. Njeno mehkejšo čustveno naravnanost je bilo zaznati že aprila tistega leta 2001, ko je v intervjuju za Gear Magazine priznala, da se je naposled sprijaznila s svojim življenjem in delom. “Šele ko se popolnoma predaš, lahko delaš dobro umetnost. Tega do tega albuma še nisem storila.” Ne, ne gre zgolj za prefinjeno komercialno potezo. V glasbi sami, pa tudi v Shirleyjinem glasu, se je nekaj premaknilo. Na boljše. Z modernim ritmom osedlanega konja je Shirley spet obtežila z modernimi zgodbami urbane ženske, ki svet opazuje skozi občutljiva, a zato nič manj liberalna očala. Njena ježa na Beautiful Garbage je zaradi kvalitetnih baladnih “mašil” (na primer Cup Of Coffee) nepredvidljiva. Čustvovanje, kakršnega pri Mansonovi nismo vajeni, poudarja tudi njen čedalje bolj raznolik glas, ki z domačnostjo in s prepričljivostjo vžge tudi v Can’t Cry These Tears, dišeči po starih šestdesetih letih. Res, z veseljem bi jo lahko gledali v kakšni moderni camp zasedbi, kot sta bili pred štiridesetimi leti The Shangri-Las in The Shirelles. Dobro se znajde tudi v lezbični preobleki, to že več kot mesec dni uspešno demonstrira v spotu za Androgyny, prvo malo ploščo z albuma.

A je pri tem spet treba poudariti, da njena večnamenska, večosebnostna in hiperenergična karizma brez glasbene podpore moške trojice nikakor ne bi bila to, kar je. Uravnoteženo usklajevanje in medsebojna podpora, kakršno odsevajo Garbage, sta zlata vredna. Pa tudi tistih treh tisočakov, ki bi jih za njihovo novo zgoščenko moral odšteti vsak s kolikor toliko dobrim posluhom.

“Smetišče”, ki so ga za seboj pustili glasbeni velikani preteklega stoletja, predstavlja neizčrpen vir idej, stilov in žanrov. Za dobro recikliranje že stokrat slišanega pa je potreben še dodaten ščepec inovativnosti. Garbage ga imajo.

 

Shirley o …

Jennifer Lopez

Pred nekaj tedni sem bila na podelitvi grammyjev, kjer sem z Mobyjem podelila eno od nagrad. Bili smo v zaodrju in vse je bilo normalno, prizemljeno. Potem pa se je nenadoma kot kakšna kraljica mimo primajala Jennifer Lopez. Oprosti, Jennifer, ampak Moby je prodal toliko plošč kot ti. Spusti se že s svojega zajebanega prestola in jej drek skupaj z drugimi. Lep obraz, a bi ji vseeno eno primazala.

… o Courtney Love

Mislim, da je fantastična in izredno inteligentna. Zdi se, da v sekundi prebere ljudi. Prva stvar, ki mi jo je povedala, preden sva se sploh začeli družiti, je bila: “Ljudomrznež si.” Kasneje sem razmislila o tem in mislim, da ima prav … Toda najbolj všečna stvar na njej je njen vonj. Nazadnje, ko sem jo videla, je dišala po vrtnicah.

… o sebi

Pečem zelo dobre torte in dobro fafam … ha-ha-ha! To je dobro za začetek, mar ne?

Share