Naj pero vaše orožje bo,
moje drage, pogumne ženske!
(Kavisha Mazzella)
Nova Muska v sodelovanju z Iniciativo žensk v glasbi – Glasne skozi osebna pisma obelodanja pričevanja, polemiziranja, osebne izkušnje in kritične misli žensk – akterk in ustvarjalk domačih glasbenih scen.
Sezono pisanja pisem otvarjata »Kombinatka« Nataša Smerdelj in »Z’borka« Pia Skušek, ki končujeta svoje dopisovanje.
Nataša o sebi: Še vedno sem doma v Pivki, čeprav že 25 let živim v Ljubljani. Seznam stvari, ki jih ne maram, je občutno daljši od tistega drugega, bi pa težko preživela brez glasbe, filmov, knjig, tvitanja, dobre hrane in ljudi, ki si delijo moje srce. Smisla življenja še nisem našla, mogoče je težava v tem, da ga niti ne iščem.
Pia o sebi: Zborovodkinja, komponistka in v sili tudi pevka ali klaviaturistka FPZ Z’bork. Diplomantka FF, študentka AG. Ljubiteljica dobre glasbe, sonca in optimistka, ki nestrpno čaka dan, ko feminizem ne bo več potreben.
Nataša Smerdelj. Foto: Igor Dolinar
Draga Pia,
včasih sem hvaležna svojim zrelim letom, da zamudim večino »modernih« popevk in sem o Blurred Lines najprej z zamudo brala kritike v medijih, šele nato sem si ogledala video. In drži, videospot pove več kot tisoč besed.
V tej »napredni« moderni družbi je postalo samoumevno, da se žensko oklesti na zgolj seksualni subjekt, nekakšno prijetno orodje za zadovoljitev potreb moškega. In, kar je še bolj žalostno, ogromno žensk (popevkaric ali pa čisto običajnih žensk) to jemlje kot nekaj povsem normalnega, še več, to celo podpira. Že pogled na razne »gangsta« raperje, ki jih na prestolih dobesedno ovijajo nekakšne pomanjkljivo oblečene priležnice, pove, kakšno vlogo imajo oziroma so si izbrale predstavnice ženske rase. Zgražamo se nad ženskami, zavitimi v burke, ki so že tradicionalno lastnina moških v orto muslimanskih državah, hkrati pa niti ne trznemo ob praktično enaki situaciji, ko ima ženska na sebi kak meter blaga manj. Ne, nismo napredna družba, smo družba, ki še dolgo ne bo ozavestila tega, da smo vsi pripadniki človeške rase, vsi enakopravni. Kar pa ne pomeni, da moramo stati križem rok in se hahljati ali pa obračati oči. Kaj torej storiti? Bojkotirati, se javno zgražati, vzgajati mlade, predvsem pa biti zgled.
Hudo mi je tudi, ko gledam ljudi, ki težav ne vidijo ali pa se pretvarjajo, da jih ne vidijo. Ki imajo dovolj denarja, da si privoščijo kosila v restavracijah, fensi oblačila, lastno stanovanje, hud avto. Ki z eksotičnih dopustov polnijo facebook s fotografijami, na katerih žarijo od »sreče«. Ker ne vidijo revščine že za prvim vogalom, ker se jim zdi boj za delavske pravice nekaj, kar spada v prejšnje tisočletje in se jim zdi enakopravnost ljudi nepomembna, dokler imajo dovolj denarja. Roko na srce – ne moti me, da ima nekdo veliko denarja, moti me, da nekdo, ki je enako vreden, nima nič. Zato pravim, da smo še stoletja daleč od napredne družbe.
Zdi se mi, da zadnja leta samo še protestiram in vsakič se mi zdi, da ne naredim dovolj. Čeprav nas, sodeč po komentarjih, ljudje opazijo. Takšni in drugačni. 😉
Ja, spomnim se, ko smo skupaj zapele v Cankarjevem domu. Že odziv navzočih je bil zgovoren, kaj šele komentarji v medijih. Koliko strupa je bilo že prelitega na naš račun! No, tudi ogromno pohval in podpore, ampak medijsko blatenje se vedno nekam usede in slab priokus še dolgo ostane. Čeprav se je ravno pri tem početju izkazalo, da smo ljudje lahko blazno enakopravni. Žalijo nas tako moški kot ženske. Običajno se komentatorke in komentatorji, ki čutijo poslanstvo razširjanja sovražnega govora, delijo na anonimne in neanonimne, komentarji so pa običajno politični, seksistični ali pa »strokovni«, kar pomeni, da se vsake kvatre najde celo kdo, ki nam sporoča, da ne znamo prepevati, oziroma, da to počnemo zelo slabo. Občasno imajo celo prav, saj nismo profesionalni pevski zbor in nam kdaj »zašteka«, ampak se iz napak učimo.
Politični sovražni komentatorji so predvidljivi: za njih smo »leve fašistke«, »komunajzarke«, in po vsej verjetnosti stalne obiskovalke »Murgel(j)«. Obstaja celo nekaj v drugo stran usmerjenih skrajnih primerkov, ki nam očitajo, da smo premalo »rdeče« in da zagovarjamo »zahodnjaško dekadenco«, ker se zavzemamo za pravice LGBT. Seksistični komentatorji – med njimi je celo neki znani publicist – nam očitajo skrajni feminizem in se, kot si omenila v pismu, obregajo ob naše joške in nas sprašujejo, ali smo se pred nastopom obrile. Kaj to pove o kulturi in stanju duha avtorjev in avtoric takšnih komentarjev, verjetno ni treba komentirati.
Sprašuješ, kako se s tem soočamo. Na začetku je definitivno šok. Človek kar ne more dojeti, koliko zlobe je skrite v ljudeh. Vprašaš se – zakaj? Zakaj je sploh potrebno blatiti skupino žensk, ki pojejo pesmi s sporočilom? No, nekateri, ki pišejo po naročilu, vedo zakaj. Ostali pa … ne vem … iz zlobe, nesamozavesti, dolgočasja… Kakorkoli, mene je ob prebranem vedno pograbil silen bes in večkrat me je imelo, da bi se spustila na njihov nivo in začela sikati nazaj. Ampak smo našle boljšo rešitev: prespale, včasih spisale odgovor in ga objavile kot zbor, predvsem pa nehale brati komentarje. Prepričana sem, da v vseh teh letih ni nobena pevka odšla iz zbora zaradi strahu pred mnenjem javnosti, pa tudi na nastopih samih nismo doživele nobenih groženj. Je bilo pa včasih, ko smo pele na protestih, kjer so bili prisotni tudi skrajni desničarji, napeto. Ko gre za nasilje, ženske dojemajo precej enakopravno. Tako nikoli nismo vedele, ali jih bomo fasale ali ne. Prav tako na nastopih v zamejstvu, kjer je fašizem še kako živ. Zgodilo pa se je že tudi, da smo s petjem umirile situacijo (mislim, da na eni od vstaj, ko smo pele na Trdinovi pred policijsko postajo). Neki pogumni udeleženci so se že začeli prerivati, a ko so slišali petje, so odnehali. Zanimivo.
Zato ne smemo nehati. Zaradi vseh sovražno nastrojenih in tudi zaradi ljudi, ki nas poslušajo in sprejemajo. FPZ Z’borke in ŽPZ Kombinat nista običajna pevska zbora – pesmi nam dajejo moč, z njimi opozarjamo in negujemo spomin na ljudi, ki so spreminjali svet na bolje.
To zadnje pismo bi zaključila z vprašanjem, ki nam ga delodajalci tako radi zastavljajo na razgovorih za delo: »Kje se vidiš/vidite kot zbor čez 5 let?« 😉 Vem, vprašanje je skrajno butasto, lahko bi te vprašala sto drugih stvari, ampak vsak človek (no, tudi vsak pevski zbor) ima želje in načrte. Moja želja je, da bi še kdaj skupaj zapele in da ne bi bilo več potrebno organizirati ter se udeleževati demonstracij, ampak da bi svetu končno zavladala zdrava pamet, srčnost in solidarnost.
Pia, hvala za to dopisovanje, bova še kakšno rekli v živo.
Lep pozdrav,
Nataša
Pia Skušek. Foto: Rebeka Bernetič
Draga Nataša!
Zanimivo, kar si rekla o tem, kakšno vlogo s(m)o si izbrale ženske. Nočem trditi, da to ni svobodna izbira – če se nekdo hoče izogniti prodajanju svojega videza, se gotovo lahko. Hkrati tudi nočem reči, da je kaj narobe z lepim videzom. Vsekakor pa na to izbiro vpliva tudi družbena percepcija žensk. Od javnih oseb nasploh, od žensk pa še posebej, se pričakuje, da bodo spolno privlačne.
Prijateljica mi je nedavno omenila spletno stran, kjer so objavljene mere slavnih glasbenikov_c. Če koga zanima številka modrca Janet Jackson, Courtney Love, pokojne Amy Winehouse, ali številka čevljev katerega od njihovih moških kolegov, saj druge dimenzije (zaenkrat še) ostajajo skrivnost. Zanima me, kako so se dokopali do teh podatkov. So s šiviljskim metrom v roki pozvonili na njihovih vhodnih vratih?
Spomni se fenomena Susan Boyle. Nadarjena ženska, čudovit glas … če bi bile pevke na svetu zato, da pojejo, bi bilo to dovolj za uspešno kariero. Vendar, bodimo iskreni, samo s petjem se Susan Boyle ne bi uspelo prebiti na drugo mesto talentov in samo zaradi lepega glasu njeni videi ne bi imeli rekordnih ogledov. Ključni so bili sivi lasje, nepopuljene obrvi in »neizpolnjeno« zasebno življenje. Ob njej se je vsak gledalec vsaj za trenutek počutil superiorno. Ene_i zato, ker vsaj ne nosijo zlatega nakita, ki je že davno iz mode. Drugi_e, ker vejo vse o njeni psihiatrični diagnozi in družinski odnosih ter so polni nasvetov, kako bi se lahko rešila vseh težav, če bi le prebrala njihov komentar. Potem so tu še tretje_i, moralno superiorni_e, ki iz dna srca sovražijo vse, ki so si upali norčevati iz videza te uboge nedolžne gospe, in jim je to v zadoščenje.
Pa ne gre za to, ali je vse skupaj prenapihnjeno, premišljena marketinška poteza ali resnica. Zame je to le primer. Upam si ugibati, da imidž žrtve v primeru moškega ne bi enako prosperiral. »Neizpolnjen« samec z neobritimi ušesnimi dlakami?
Sicer pa ima Susan zdaj baje fanta, kupe denarja, bleščečo obleko in preliv za lase v barvi mahagonija. Množična inspiracija! Vsi dobri ljudje so ganjeni od sreče, saj je dosežena pravica. To je vse, kar si ženska lahko želi!
In vse, kar si vsi mi moramo in smemo želeti. Moramo, ker komu bi sicer prodajali fensi obleke, kot praviš, pa drage avte in konfit račjih prsi v pomarančni omaki na posteljici iz divje rukole? Ker če nas ne bi čakale take nagrade, kdo bi sploh še delal osem ur na dan? Koga slepimo s stotinami prijateljev na družabnih omrežjih, selfiji, s katerih smo retuširali kontejner za smeti v ozadju?
Smemo pa zato, ker bog ne daj, da bi si želele_i kaj več, recimo pravičnejšo družbo, kjer se revnim namesto drobiža iz parkomata ponudi delovno mesto z vsemi socialnimi pravicami. Kjer se beguncem_kam ponudi priložnost zaživeti na novo? Kjer so vse življenjske skupnosti enakopravne, enako spoštovane in sprejete? Hvaležne_i moramo biti, da nismo lačni_e kot otroci v Afriki, da smo pismene_i in da nimamo kaj dosti nafte, saj bi nas v nasprotnem primeru večje države morda že napadle. In nič ne škodi, da se zavedamo, da je v svetovnem merilu to že privilegij!
In zato pojemo. Ve in me. Da, kot pravite v vaši himni, dvignemo glave za vse, ki trpe, da podamo roke vsem, ki si še upajo hrepeneti po boljšem svetu.[1]
Kje se vidimo čez pet let? Osebno imam več vizij, odvisno od razpoloženja. V pesmistični me lepega dne povabijo na sestanek in vržejo iz benda, ker preveč zamujam na vaje in kiksam na koncertih. 🙂 V optimistični svet s pomočjo FPZ Z’bork odkrije, da je seksizem krivičen, vsi spoli zaživijo v vzajemnem medsebojnem spoštovanju, Z’borke pa se zasluženo upokojimo.
Če pa potegnem središčnico, mislim, da bomo ostale na isti poti, bogatejše za nekaj izkušenj, članic_ov, lajkov na facebooku … Nadgradile bomo repertoar, izboljšale vizualno podobo, mogoče posnele CD ali se končno odpravile na tiste intenzivne vaje na morju, o katerih že dolgo fantaziramo. In gotovo se še vidimo na kakem protestu!
Hvala tudi tebi za deljene misli, Nataša!
Lepo te pozdravljam!
Pia
[1] Prosto po Pesmi upora Ksenije Jus.
