Priznam, Cyndi Lauper mi je bila vedno simpatična – v 1980 letih z rockersko-punkovskim imidžem, tabu temami v komadih in povsem nepretencioznim pristopom k biznisu – ni se »šla« kot Madonna (bila je sicer že izhodiščno nekoliko bolj »edgy«), niti ni hotela biti misteriozna kot Michael Jackson ali Prince. Pri dvainšestdesetih pa se je odločila, da se želi poskusiti v countryju, zvrsti, ki »pripoveduje resnico«, kot je svojčas šla definicija, a se je tudi ta resnica vsaj v okviru industrije že zdavnaj izgubila v nesramežljivem spogledovanju s pop glasbo, dokler ni skoraj ali docela prešla vanjo. Danes »uradni« country nima pokazati nič kaj svežega, prave stvari se dogajajo v »ozadju«, tam, kjer ni skrbi glede hitre prepoznavnosti in zaslužka, in tudi nekateri posamezniki, ki jih vedno znova imenujejo »rešitelji countryja«, v zadnjem času denimo Kacey Musgraves, ki sodeluje z Willejem Nelsonom in Johnom Prineom, nimajo pokazati česa bistveno prelomnega. Cyndi Lauper, zvezdnica pop-rocka, je popotovala nazaj, v čase, ko je country glasba še vsaj približno pomenila »tri akorde in resnico«, v čase Willieja Nelsona, Patsy Cline, Martyja Robbinsa, Lorette Lynn, za konec pa pridala malce sodobnejšo countryjevsko izkušnjo.
Stari rockerji in popularni pevci so se na stara leta radi zatekali v country – občinstvo je namreč zvesto in naklade niso nizke; country glasba je z leti postala zanimiva tudi za salone in Vegas, čemu tega torej ne bi izkoristili. Dean Martin je. Perry Como je. Nekateri manj, drugi bolj uspešno in/ali zanimivo. Roy Orbison in Conway Twitty sta bila denimo povsem doma v countryju. Lauperjeva pa ni pevka country glasbe, čeravno ji gredo falzeti dobro od rok. A ne zveni iskreno, kar je bila ena njenih odlik iz časov popa. Enostavno verjeli smo ji. Zdaj pa zveni kot Huck Finn v vdovini obleki. K temu seveda ne pripomore sterilna produkcija; morda bi bil rezultat nekolikanj boljši, če bi zadevi dali bluegrassovsko podlago, tako pa ves čas motijo sterilni bobni. Lauperjeva tudi ne frazira kot pevka countryja, avtentična enostavno ni; še najbolj avtentično zveni v pesmi Martyja Robbinsa Begging To You, ki jo je res užitek slišati. Edina druga izjema bi bila Funnel Of Love Wande Jackson, ki ima ravno prav rockerskega ozadja, da Cyndi ustreza; naredi jo nekolikanj v slogu svojega nekdanjega hita She Bop. Willie Nelson se ji pridruži v izvedbi svoje Night Life, Vince Gill v izvedbi dueta You’re The Reason Our Kids Are Ugly (svojčas Loretta & Conway), tu je zapuščina Patsy Cline (I Fall To Pieces in Walkin’ After Midnight) in Patsy Montana (Cowboy’s Sweetheart z Jewel). Tu je tudi Emmy Harris v naslovni pesmi Paula Westmorelanda, pa Alison Krauss v zaključni sterilni Hard Candy Christmas, a plošči ne pomaga kaj dosti. Sliši se, da sta producenta Cyndi in star nashvillski maček Tony Brown (svojčas član Elvisove spremljevalne vokalne zasedbe The Voice), ki je odgovoren za večino countryjevskega zvočnega balasta v 1980 in 1990 letih, želela nekako poustvariti Atkinsov in Bradleyjev nashvillski zvok iz 1960 let, moderniziran, ampak ravno takrat je countryjevska glasba začela zapuščati svoje jedro. Nič slabega, le za Cyndi ni. Z izjemo že omenjene izvedbe Robbinsove balade, ki je najsvetlejša točka te diskografske (upamo, da res samo) digresije. No ja, pa Jewel ni slaba v Cowboy’s Sweetheart.
