Modri abonma 8

Orkester Slovenske filharmonije v Modrem abonmaju 8; Cankarjev dom, Ljubljana, 26. 5. 2016

sftolkalci_kolaz2-foto_Darja_Štravs_Tisu

foto: Darja Štravs Tisu

Zadnji koncert Modrega abonmaja v letošnji koncertni sezoni Slovenske filharmonije (SF) smo lahko pričakovali s precejšnjim (prijetnim!) razburjenjem. V tako ali drugače v celoti italijanski program – če že ne po skladatelju, pa vsaj po naslovu – se je namreč prikradla krstna izvedba nove skladbe naše že mednarodno uveljavljene skladateljice Nine Šenk. Tako skladba kot njena zasnova in izvedba sta bili zelo velikopotezni, saj je bila noviteta nič drugega kot koncert za štiri tolkalce in orkester. Skladbo z naslovom Quadrum (lat. kvadrat) so ob spremljavi orkestra izvedli njegovi štirje »redni« tolkalci: timpanist Darko Gorenc ter Barbara Kresnik, Franci Krevh in Matevž Bajde. Že poznan s koncertov SF je bil tudi tokratni dirigent Ivan Repušić, koncertu pa sta prisluhnila tudi direktor SF Damjan Damjanovič in aktualni šef dirigent Uroš Lajovic.

Nina Šenk je kompozicijo najprej študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani (pri Pavlu Mihelčiču), nadaljevala v Dresdnu (pri Lotharju Voigtländerju) in naposled v Münchnu v razredu Matthiasa Pintscherja, ki je seveda tudi sam zelo uveljavljen in cenjen umetnik (z njim z veseljem sodeluje tudi Berlinska filharmonija) pa tudi dober znanec in prijatelj naše filharmonične hiše, s katero je že večkrat sodeloval kot skladatelj in dirigent. Šenkova, večkrat nagrajena in že v svetovnem smislu priznana skladateljica, saj njene kompozicije na najpomembnejših svetovnih festivalih izvajajo tudi zelo znani in ugledni orkestri, kot sta npr. Newyorška filharmonija in Londonska Sinfonietta, pravi, da je bil že od začetka njene kompozicijske poti »poudarek vedno na virtuozni igri vsakega instrumenta; takšne so vse moje linije in prenašanje glasbe poteka tudi prek te virtuoznosti.« Še vedno imam v prijetnem spominu izvedbo njenega prvega violinskega koncerta leta 2004, skladateljičin jezik pa se je v 12 letih, ki so minila od tedaj, seveda razvil in razvejal v druge in nove smeri; postal je še bolj eklektičen, še bolj inovativen in še bolj presenetljiv.

Ker žive izvedbe (sploh krstne) koncertov za tolkala pri nas lahko slišimo in doživimo zelo redko, obenem je koncert za tolkala vedno tudi vizualno doživetje, je prav, da si tokratno noviteto ogledamo nekoliko pobliže. Že ob prihodu v dvorano je publiko tako presenetila silna množica tolkal, postavljenih na solističnih pozicijah levo in desno od dirigenta (vse do konca orkestra – prvih violin na eni in violončel ter kontrabasov na drugi strani) ter v ozadju orkestra, kjer smo tolkalske sekcije sicer vajeni. Zelo težko in verjetno nesmiselno bi bilo našteti vsa tolkala in »tolkala«, ki so se ta večer znašla na odru, omenim pa vsekakor lahko dva vibrafona, krotale (antične činele), tri tam-tame (neuglašene gonge), viseče glinene lonce za rože(!), dva velika bobna, cajon oz. Kahon, les(e)ni boben (log oz. slit drum) ter množico manjših in drobnih, bolj ali manj eksotičnih tolkal.

Na odru, ki ga je zasedla še polna zasedba simfoničnega orkestra, je tako ostalo kaj malo prostora, tolkalnim solistom pa so se v bližini dirigenta v prvem delu skladbe pridružili še solisti iz drugih sekcij (flavta, bas klarinet, trobenta); njihov namen je bil »slediti solistu, ga spremljati in pomagati oceniti: naj bo to sočasno unisono igranje, isti ritem ali pa stičišča solista z ostalimi, ki nam dajejo občutek skladnosti, umeščenosti, pravilnosti«. Ob glasbi, ki je prihajala z odra Gallusove dvorane, so bile prve asociacije fragmentarnost, eksperimentalnost, virtuoznost in izjemna mavrica zvočnih barv izpod rok vseh štirih solistov (in seveda skladateljice) – to je bila brezmejna barvitost, ki jo v simfoničnem orkestru popolnoma brez pretiravanja in podcenjevanja ostalih sekcij vzlic svoje številčnosti in neskončne inovativnosti skladateljev in glasbenikov resnično in nedvomno zmorejo samo tolkala. Slišali in videli smo mnoge tehnike igranja (s takšnimi in drugačnimi palicami – udarjalkami, z godalnimi loki, z rokami …) in bili posledično priča resničnemu in dokončnemu razbitju mita o tolkalcih kot instrumentih in glasbenikih »iz ozadja« orkestra.

Tudi harfistka je občasno na svoj instrument zaigrala s palicami, timpanist Darko Gorenc pa je bil na svoji običajni orkestrski poziciji solistično nemara nekoliko manj izpostavljen. Na trenutke je orkester mojstrsko izvajanje svojih kolegov opazoval s prav takšnim zanimanjem, kot avditorij, kadenca med obema deloma skladbe pa je postregla s fascinantnim dvogovorom pojoče žage (Matevž Bajde) in fleksatona, na katerega je Franci Krevh igral z godalnim lokom. Med igranjem so se solisti po odru tudi premikali, kar je dalo zvočni podobi skladbe dodatno dimenzijo, Gorenc pa je proti koncu koncerta navdušil z virtuozno kadenco za timpane. Povzamemo lahko z ugotovitvijo, da je bil Quadrum prava paša za oči in ušesa ter briljanten prikaz, kaj vse zmore orkestrska sekcija tolkal, Nini Šenk in vsem štirim solistom pa je treba čestitati tudi za drznost in nepopustljivo koncentracijo pri izvedbi tega izjemno zahtevnega tolkalnega koncerta.

Koncert za tolkala sta programsko oklepali dve simfonični pesnitvi Ottorina Respighija, italijanskega impresionističnega mojstra te glasbene oblike in sploh programske glasbe na splošno. Uvodni stavek prve od omenjenih pesnitev, Ptic, zazveni v baročnem, skoraj bachovskem duhu – kot tudi pritiče glasbi Bernarda Pasquinija (1637–1710), čigar skladbo za čembalo je Respighi pravzaprav samo transkribiral za orkester in jo uporabil za uvodni stavek Ptic. Respighijeve kompozicije so pravi užitek za poslušanje tudi zaradi res mojstrske orkestracije (Ptice so presenetljivo pisane popolnoma brez tolkal), obenem pa izziv za izvajalce. V liričnem drugem stavku (Golobica) je oboist Matjaž Rebolj prispeval lep solo, godala pa precizne flažolete. Glasbena podoba Kokoši (tretji stavek) je bila po pričakovanjih še posebej barvita in prepričljiva in pričarala tudi bežen spomin na podoben stavek v Slikah z razstave (Musorgski). V prelestnem četrtem stavku (Slavček) se je izkazal flavtist Aleš Kacjan, lepo izpeljan pa je bil tudi zaključek s ponovitvijo uvodne téme.

Za Rimske vodnjake, prvo od cikla simfoničnih pesnitev Rimska trilogija, ki ga je Respighi posvetil italijanski prestolnici, so se predhodni solisti iz tolkalske sekcije samo preoblekli v frake in tokrat spet popoln orkester je odigral tehtno, odmerjeno ter dobro oddirigirano izvedbo s posebej dramatičnim (orgle!) tretjim stavkom (Vodnjak Trevi opoldne) in prelepim v nič odzvanjajočim sklepom zadnjega stavka (Vodnjak vile Medici ob sončnem zatonu). Izvedba zaključnega Čajkovskega (Italijanski capriccio, op. 45) je bila slabša, posledice napornega koncerta so bile slišne predvsem pri intonaciji in skupni igri. Skladba je naposled sicer izzvenela zadovoljivo, vprašljiva pa ostaja njena pretežna šlagersko-zabavljaška programska (ne)primernost v vlogi zadnje skladbe obeh letošnjih abonmajskih sezon SF.

Share