Margo Price je rojena v Illinoisu, od dvajsetega leta starosti oziroma od leta 2003 je stalno prisotna v Nashvillu, kjer je opravljala razna priložnostna dela, pela v country-rockovskem bendu Buffalo Clover, spremljevalci nashvillske scene pa ji obetajo pestro kariero. S prvim albumom potrjuje, da je z njo – tako z avtorico kot z izvajalko – treba resno računati. Na njej ni nič umetelnega, kot denimo na Kacey Musgraves, ni vzvišena in plesnopopovska kot Taylor Swift, ni bojbendovska in zanikovalna kot Blake Shelton, za zdaj pa tudi še ni posnela dueta z Williejem Nelsonom. Zapisali so, da njen zvok spominja na križanca med Emmylou Harris in Dolly Parton, vendar mi je Emmylou vedno delovala nekolikanj manj avtentična, kdo ve, zakaj. Poleg Dolly bi dodal še Loretto, tu pa tam Tammy, pa tudi kaka Jean Shepherd bi se našla na spisku. Margot Price premore Lorettino »badassovstvo«, če pa kopljemo še malce globlje, bi našli tudi sledi samostojnosti Bobbie Gentry.
Uvodna pesem Hands Of Time spominja na najboljše avtobiografske sentimentalne balade Dolly in Lorette; ta je prisotna tudi v About To Find Out, prvi singl Hurtin’ (On The Bottle) pa je po dolgem času prva prava honkytonkovska balada izvajalke ali izvajalca, mlajšega od štirideset let, ob kateri ne zavijem z očmi. Merle Haggard bi bil na Hurtin’ ponosen, če pa poznamo izvajalkino preteklost, postane jasno, da v teh stalnih temah »hardcore« countryja Margo Price ni zgolj prenašalka tradicije skozi kliše, pač pa ji verjamemo, ko zapoje. Če jo bo uradni Nashville sprejel, bo zelo zanimivo videti, kam se bo njena glasba nagnila v prihodnje – ali bo ostala nosilka tradicije z osebnim sodobnim pridihom, ali bo začela »posodabljati« in »križati« svoj zvok. Nič slabega ni sicer v tem, dokler ne postane praznojajčen, kot se to rado zgodi. Dvignimo torej tisto prislovično steklenico, da bi zdržala.
