Dvojni »živi« album in eden najbolj nenavadnih diskografskih izletov Neila Younga; če lahko čemurkoli v njegovem opusu sploh rečemo nenavadno. Denimo trmi, s katero je v 1980 letih neutrudno eksperimentiral z bolj ali manj uspešnimi vajami v slogu in jezil tedanjo založbo? Ali antologijskemu »psihedeličnemu« dvojnemu albumu iz leta 2012, ali morda njegovemu protestu z albumom The Monsanto Years, ki s pričujočim koncertnim dvojčkom dobiva širšo, izvedbeno bolj zanimivo podobo. V boj proti gensko spremenjeni hrani (ali, še bolje, proti konglomeratom, ki služijo novce s to nevarno novotarijo (tako pravijo zdaj, kaj pa čez 20 let?)) se je podal z vsem žitjem. Kot to počne ponavadi.
Za spremljavo si je izbral bend Lucasa Nelsona (za album The Monsanto Years in pričujočo turnejo je tu tudi Lucasov brat Micah, oba sta sinova Willieja Nelsona, med drugim Youngovega sotrudnika pri projektu Live Aid). Na odru prašijo kot se spodobi, s pravo energijo, pravzaprav neprimerljivo bolje kot na studijski plošči, kjer se nekako niso mogli zares izdihati. Kemija je v zvočni podobi pričujoče koncertne plošče docela vidna in gre ji vsa pohvala, kot tudi mojstru, da je poleg nekaterih novejših pesmi (tudi kakšna čisto nova se bo našla, denimo Seed Justice) odkopal pesmi, ki jih redko slišimo v njegovem repertoarju, npr. Western Hero, Hippie Dream. Tudi to ni nič novega. To je počel že v 1970 in 1980 letih. Čeravno People Want To Hear About Love z lanskega studijskega poglavja o Monsantu bržčas ne dosega pomnljivosti After The Gold Rush, ki jo, posodobljeno za 21. stoletje, srečate na albumu kot redko predstavnico »uspešnic«, je oboje docela v kontekstu, konceptualno zelo dobro sestavljeno.
Vendar si je mojster privoščil »šalo« in kot aplavze umiksal živalske zvoke in razne podobne učinke, ki večkrat učinkujejo banalno in nepotrebno (saj vemo, v čem je kleč!). Morda bi jih veljalo uporabiti tu pa tam kot potrditev poante, ne pa kot poanto sámo, saj s takim eksperimentom resnično občinstvo, ki je tudi nekje na plošči, postane nekakšna psihedelična fora oz. se znajdemo v skoraj pamukovskem stroju »identitete« koncertne plošče, sicer brihtno zamišljene, a nekolikanj nerodno izpeljane. Kar je škoda. Vitalnost siceršnjih izvedb, če izvzamemo vse dodatke, kompenzira za vse ostalo. Kar je škoda. Ker lahko »vse ostalo« še željnemu poslušalcu včasih potre voljo za poslušanje. Kar je škoda. Ker se velja potruditi in prodreti skoz pajčevino.
