JANIS JOPLIN: OTOŽNO DEKLE / Little Girl Blue (režija: Amy Berg)
Okvirni zarisi zgodbe o Janis Joplin so že zdavnaj znani … in prav tako že zdavnaj posplošeni in večkrat zbanalizirani. O njej vemo v glavnem vse, a ni tako? Kot tudi o Morrisonu, Hendrixu, Cobainu in Amy Winehouse, ko smo že pri tem. Trpeče duše, ki so vse svoje anksioznosti in preostale psihoanalitične izraze dale v glasbo, potem pa se, še mlade, pokončale in šle v legendo. Lepo je tako misliti, precej bolj enostavno je; legende imamo radi, sploh pa tiste, ki umrejo mlade. Prav tako je zanimivo poslušati anekdote o proslulem srečanju v hotelu Chelsea, ki ga je Cohen tako nazorno opisal v tisti pesmi, pa o Kristoffersonovem epitafu… Seveda vse to po svoje drži, je neizogiben del »javnega profila« dotičnega umetnika ali umetnice, industrija pa itak živi od zgodb, ker zgodbe prodajajo plošče. In zgodaj preminuli glasbeniki še posebej. Vprašajte še koga drugega, morda Stevea Goodmana, Jima Croceja, Duanea Allmana in še koga iz vrst taistih, preminulih tako ali drugače. Slej ko prej izidejo retrospektive in tudi dokumentarci se naredijo, takšni ali drugačni, večkrat bolj taki kot drugačni. Še slabše pa je z biografskimi filmi, ki jim ponavadi dol visi za kakršnokoli adekvatno faktografijo in vse gre ponavadi v prid »dobre zgodbe« s premešanimi dejstvi, denimo v Hoji po robu.
Moram priznati, da sem k ogledu filma Otožno dekle pristopil nekolikanj skeptično, tudi iz zgoraj omenjenih razlogov. Priznam tudi, da bi bil vesel, če bi vsaj enkrat naredili dokumentarec, v katerem bi se več govorilo o genezi posameznih plošč, delu v studiu in podobnih zadevah. A ko se je pričujoči film končal, nisem bil razočaran. Ne bom rekel, da sem si ogledal najboljši dokumentarec vseh časov, a življenje in delo Janis Joplin je bilo prikazano na način, ki ni potenciral ničesar takega, kar bi zares odvračalo od njenega petja. Od njenega dela, če sem bolj natančen.
Big Brother and the Holding Company so po Janis še nekaj časa delali, plošče niso bile slabe, in všeč mi je bilo tudi to, da je v filmu na koncu le razvidno, da niso bili tako slabi glasbeniki, kot se je govorilo o njih … in o Crazy Horse, denimo. Kozmic Blues Band so bili nekolikanj bolj »grobi«, kar mi je vedno ugajalo, Full Tilt Boogie pa malce bolj polikani, kar je bilo okej – morda bi Janis to koristilo, če bi še živela, za pridobivanje še nekolikanj širše populacije, zlasti countryjevske. Osebno so mi Holdingi še vedno nekako najbolj pri srcu, pri njih je šlo za življenje in smrt, to, da so bili malce štorasti, mi jih je še dodatno prikupilo. Prizor, ko Janis s kitaro v roki poje Bobby McGee, je predvidljiv, seveda v hipu antologijski, in izdatno kroži po svetovnem spletu, kar pa zadeva Janis kot deklico iz teksaškega mesteca, ki je bila razdvojena med kolidževsko poštirkanostjo in kalifornijskim hipijevstvom… Na koncu se le izkaže, da je njena družina bila pravzaprav dokaj naklonjena njenim idejam o tem, kaj bi v življenju počela, čeravno je morda kazalo drugače. V tistem delu filma nismo izvedeli nič novega, nič bistvenega; je sicer res, da je ta razdvojenost eden bistvenih faktorjev za njeno glasbeno delo, bržčas zlasti za interpretativno plat, tudi pričevanja sestre in nekaterih drugih ljudi iz njenega življenja (Kris seveda ni umanjkal, z že znano zgodbo o tem, kako je prvič poslušal njeno izvedbo Bobbyja) so dobrodošla in dobro umeščena. Dajo nam vedeti, da Janis ni bila planet, ampak da je dejansko živela in ustvarjala. In poleg tega, da je ustvarjala, je dejansko, najsi se sliši še tako klišejsko, odločilno prispevala k vlogi in podobi rockovske »frontmanke«, kar je odprlo vrata marsikateri tovrstni ustvarjalki, ki do takrat ni vedela, kako naj pravzaprav obračuna s šovinizmom v glasbenem poslu (na tozadevno še bolj poneumljeni countryjevski sceni v Nashvillu so to že pred Janis počele Patsy Montana, Jean Shepherd, Patsy Cline, zlasti pa Kitty Wells in Loretta Lynn).
Vedoč, da je film bržčas namenjen raznovrstni populaciji, sem svoje zgoraj omenjene pomisleke kaj kmalu odložil. Gre za dobro popotnico novim generacijam, ki to glasbo šele spoznavajo, tisti, ki pa jo že poznajo, bodo prijetno popotovali … Tudi s pomočjo glasu Cat Power, ki je v filmu »vsevedna pripovedovalka«. Potem pa domov poslušat plošče.
