Brel, Brassens in Ivanušič niso neznanci. Pričujoča plošča tudi ni prva, na kateri se jih je protagonist lotil, pohvalno pa je, da se, ob pomoči Simfoničnega orkestra in Big banda RTV Slovenija ni prepustil najbolj očitnemu in je iz predala potegnil tudi širšemu občestvu kak morda manj znan komad. Poleg teh interpretacij najdemo na plošči tudi avtorske Ivanušičeve komade, šansonsko umerjene, ki ne uspejo vedno nujno kot celota, saj avtor pri lastnih besedilih rimarsko ni tako spreten kot pri prepesnjevanju (morda kot celota najbolje uspejo Igralci). Ni pa mu česa očitati pri interpretaciji. Vsekakor mu med novodobnimi šansonjerji težko najdemo tekmeca, celo daljnega, čeravno tudi dotični rad pokuka čez rob.
Orkestru in Big Bandu dirigira Lojze Kranjčan, aranžmaji so adekvatni, produkcija pa žal malce sterilna, kot se to pri nas redno dogaja; želim si spet slišati denimo v studiu nepopravljen koncertni zapis kakega šansonjerskega dogodka. Saj res, ni jih kaj dosti, sploh ne kaj dosti kakovostnih, sploh pa ne takih, ki ne bi na ta ali oni način vlekli na plano enih in istih evergreenov iz časov nam dobro znanega Festivala. Zato bodimo zadovoljni, da občasno izide plošča, kot je pričujoča, ki se pokloni izročilu evropskega šansona in to s prepesnitvami, ob katerih se ne sprašuješ, kaj hudiča neki dovolijo že vsakemu uganjat norčije s pesniki!
Ivanušiču je (ne glede na njegove večkrat odvečne emcijevske norčije na domačih festivalih) poezija blizu in to se vidi. In tudi sliši. Poslušajte denimo izvedbo Poejeve Annabel Lee, ki jo je dotični uglasbil po prevodu Andreja Arka in, na koncu, Kovičevo Moje mesto, odo Poljčanam, Mariboru in štajerskemu koncu, ob kateri bi se morala kak Šimek in Flisar pošteno zamisliti. Pohvala za priloženo knjižico, kar pri založbi ni nujno samoumevno, je pa nujno, vsaj za zgodovino.
