Drugadrugi – Glas(be)na pisma (5)

 

Naj pero vaše orožje bo,

Moje drage, pogumne ženske!

(Kavisha Mazzella)

 

Nova Muska v sodelovanju z Iniciativo žensk v glasbi – Glasne skozi osebna pisma obelodanja pričevanja, polemiziranja, osebne izkušnje in kritične misli žensk – akterk in ustvarjalk domačih glasbenih scen.

V vročih poletnih dneh si pisma izmenjujeta pevki in raziskovalki balkanskih pevskih tradicij – Maida Džinić Poljak ter Klarisa Jovanović.

Maida o sebi: Nekdanja begunka iz BiH, diplomirana novinarka, ljubiteljica in izvajalka sevdaha, tradicionalne glasbe BiH, Srbije, Črne gore ter makedonskih pesmi. V devedesetih letih sem pela v Dertumu, od lani s tAmanom. Naturalizirana Slovenka, Ljubljančanka, mati, svetovalka za integracijo beguncev.

Klarisa o sebi: Pesnica, glasbenica, prevajalka leposlovja. Na slovenski glasbeni sceni sem navzoča od začetka 90. let prejšnjega stoletja (Sedmina, Duma, Duma Levantina, Trio Bahur…). Pojem ljudske pesmi in uglasbeno poezijo, sodelujem s spremljevalno skupino DellaSegodba, s katero sem v zadnjih letih posnela tri albume.

 

Maida Džinić Poljak, osebni arhiv

 

 

Draga Klarisa,

Zavedam se, da nisem izbrala pravi čas za pisanje, ker sem že nekaj dni bolj žalostna, ljudje pa me poznajo kot veselo, optimistično in nagajivo osebo.

Je pa tudi res, da človek ne more biti vedno vesel, srečen, zadovoljen, ker življenje prinaša s seboj tudi ne tako lepe stvari. Ena izmed teh je smrt moje dolgoletne prijateljice, naše »mame« iz begunskega centra v katerem sem preživela prvih 6 slovenskih letih. V Slovenijo sem namreč prišla ob začetku vojne v BiH. V teh letih, v zbirnem centru Šmartinska v Ljubljani, smo tudi ustanovili moj prvi bend, Dertum. In ta ženska – naj ji bo lepše na drugem svetu, če ta obstaja – nam je bila v podporo, rada je imela to mularijo, ki brenka in poje otožne bosanske melodije… Čez eno uro bo pokopana v Sarajevu.

Tudi ta »weltschmerz« me ubija zadnje dni… Sprašujem se, kako lahko poješ in ustvarjaš, ko pa si vsak dan bombardiran s slabimi novicami iz vsega sveta?! Včeraj Nica, danes Turčija, vsak dan telesa, ki se utapljajo v morju, v želji, da pridejo na lepše, na boljše; lakota, posilstva, umori… Zadnje čase se vse pogosteje sprašujem: »Kud plovi ovaj brod?«

Mogoče so za to kriva tudi leta. Nisem več v rosnih, brezskrbnih letih. Med 40. in 50. letom se nas veliko sprašuje kaj smo naredili, kaj bi še radi oz. kaj lahko naredimo do konca svojih dni… Ta žalost pa je lahko tudi dober »motiv« za ustvarjanje novih komadov. Bomo videli.

Pred slabima dvema mesecema sem z mojim novim bendom, tAman, izdala prvo zgoščenko. Moje veselje in sreča sta bila nepopisna. Konec maja smo imeli zelo dober in odmeven nastop na mednarodnem festivalu Druga godb. Bila sem tako ponosna in vesela! Po dneh nepopisnega veselja pa te kot hladen tuš oblije realnost, v katerem se nahajamo/nahajajo glasbeniki. Zase v bistvu ne vem, ali naj se uvrščam med glasbenice, ker pojem ljubiteljsko, imam pa službo, katera mi, za razliko od mojih kolegov, omogoča relativno brezskrbno življenje. Za kaj gre? Pred nekaj dnevi smo, po skoraj polletnem čakanju, dobili odgovor oz. povabilo k udeležbi na znanem slovenskem festivalu. Znesek honorarja je bil tako sramoten, da nisem vedela ali naj se začnem smejati ali jokati! Bila sem tako neprijetno presenečena in razočarana, moji kolegi, profesionalni in vrhunski glasbeniki, pa še bolj. Vprašaš se, ali je vredno?

Jaz pojem, ker imam rada glasbo, sevdah je del mene, dediščina iz Bosne, ki me bo spremljala kjerkoli bom. Kolegi pa od honorarjev živijo. Ure in ure porabimo za izbor pesmi, ure in ure za vaje, prevoz do mesta koncerta, za priprave, tonske vaje, nastop itd. Ali organizator razume koliko časa, truda, energije je potrebno za vse to?! Zakaj morajo glasbeniki vedno poslušati, da so budžeti vse manjši, da je podpora občin, države, ministrstva vse slabša in druga številna »opravičila« organizatorjev, oni pa ne razumejo, da je s tem ogrožena eksistenca glasbenikov in kakovost nastopov?!

Verjamem, da se v desetletjih glasbenega ustvarjanja soočaš z enakimi težavami, ne vem pa od kod črpaš energijo za nove projekte, nastope? Je tvoja ljubezen do glasbe tako močna, da te tudi take težave ne morejo odvrniti od ukvarjanja s glasbo ali, tako kot moji kolegi, delaš na desetine različnih projektov, da lahko preživiš iz meseca v mesec? O bogatenju na račun tega pa je tragikomično govoriti.

Želim ti lepo in breskrbno poletje ter plodno in bogato jesen!

Maida

 

Klarisa Jovanović. Foto: Urška Lukovnjak

 

Draga Maida,

tudi jaz se sprašujem, zadnje dneve še zlasti, ali se spodobi peti, muzicirati (in ob tem celo uživati), medtem ko svet razpada. Ljubezen v času kolere, je rekel Marquez, jaz pa bi rekla: glasba v času besnila. Kajti boljšega izraza za to, kar se dogaja, ne najdem. Na koračnice in parade, ki jih vneto uprizarjajo prodajalci orožja in njihovi kupci, bi glasbeniki najustrezneje odgovorili z žalostinkami in uspavankami. Pardon, pevci. Za omenjene pesmi je dovolj glas, torej glasbila lahko kar pospravimo… Ampak… takole mozgam naprej… kdo je postavil enačaj med glasbo in zabavo? Ah, ne, resne glasbe nihče ne enači z zabavo, čeprav je lahko prav zabavna. Po drugi strani je lahko tudi zabavna glasba zelo… resna, včasih celo duhamorna. Prav hecna je ta delitev.

Torej so popevke, šansoni, ljudske pesmi (vidiš, ne morem iz svoje pevske kože, vedno slišim v glasbi tudi vokal, čeprav instrumentalni muziki prav nič ne manjka) po pravilu zabavne. Torej bi spadale na veselice? Popevke že še, priredbe ljudskih pesmi in šansoni pa gotovo ne. Kajti na veselicah se pleše. In vriska iz petnih žil. Na veselicah igrajo narodno-zabavni bendi, nekateri med njimi so prave inštitucije. Nekoč, denimo, do druge svetovne vojne, so na vaških veselicah igrali godci. Bolj igrali kot peli. Petje, povečini večglasno, brez instrumentalne spremljave, je bilo rezervirano za drugačne priložnosti. In teh je bilo obilo in niso bile vse prav zabavne.

Za razliko od plesnih viž, ki so se bolj ali manj sprehajale po površju človeške duše, so te pesmi zajemale tudi globlje vanjo, včasih so se spustile celo v njene skrite, mračne predele, kamor si govorjena beseda ni upala. Danes se izvajalci narodno-zabavne glasbe radi pohvalijo, da je njihova glasba nastala iz ljudske. Jaz bi pristavila: iz godčevstva; ljudska glasba je (bila) veliko več od slednjega. Res pa je, da je narodno-zabavna glasba uspešno nadomestila ljudsko, predvsem po zaslugi radia.

Po anketah sodeč, ki so jih na začetku 60. let prejšnjega stoletja etnomuzikologi opravili na podeželju, je velika večina kmečkega prebivalstva poslušala samo še narodno-zabavne viže. Omenjeno glasbo so z veseljem poslušali (in jo še poslušajo) tudi v sosednji Avstriji in Nemčiji. V obeh deželah so bili Avseniki prave zvezde, v nekdanjih bratskih republikah pa se z njihovo muziko, kolikor vem, niso ravno identificirali. Tudi jaz se nisem in predvidevam, da si bila tudi ti, ko si pred dobrima dvema desetletjema prišla v Slovenijo, do nje dokaj ravnodušna.

Veš, da smo do razpada Juge, ali bolje, do prihoda beguncev iz Bosne, sevdalinke (pa tudi vranjanske in makedonske ljudske pesmi) poslušali skoraj izključno samo v družinah z južnimi (recimo temu tako) koreninami? Seveda so se ljubitelji omenjene glasbe zlasti med mladimi našli že prej, denimo v 70. in 80. letih (sicer pa se je vedelo: če si bil normalen, si poslušal rock, tu in tam celo džez), toda s prihodom beguncev se je to število znatno povečalo. Verjetno tudi po zaslugi Dertuma. Vidiš, tvoj bend je torej vplival na glasbeni okus določenega dela slovenske populacije, hudo resno povedano. Ja, prav nostalgična postanem ob omembi Dertuma… Nekoč sem vas poslušala v Fiesi. Ti si se mi najbolj vtisnila v spomin. Oblečena v belo bluzo, rahlo zardela v obraz. Rekla si: »Kupite, ljudje božji, naše cd-je, od tega je odvisno, ali bomo posneli naslednjega«. Seveda sem ga kupila.

Glasba v času besnila? Jaz sem za, kljub vsemu. Tudi begunka iz Sirije, ki je pred nekaj meseci prečkala železniške tire v Dobovi, in je namesto kovčka ali torbe nosila sazu podobno brenkalo, bi bila verjetno za. Kljub vsemu.

Tako sem, vidiš, nekemu tvojemu dvomu pridala še svojega, v naslednjih pismih se jih bo verjetno rodilo še nekaj.

Lepo bodi,

Klarisa

 

 

Share