SEDEM III – DAMIR AVDIĆ (3)

foto: Jashar Kowalski

 

Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Tretjič v tretji sezoni.

Menda sem ga prvič slišala že pred dvajsetimi leti, ko je s svojim tuzlanskim bendom Rupa v Zidu nastopil na litijskem Zgaga festivalu, a spomin je varljiva reč. Najstniške glave namreč na festivalih nese čisto po svoje. Minilo je še naslednjih deset let, ko so naenkrat vsi govorili o tisti Sajeti (2006), na kateri je prvič nastopil »Bosanski psiho«. V Tolmin se je Damir naslednja leta večkrat vračal, hkrati pa ga je začela spoznavati tudi ostala domača klubska srenja. In tako je nekega dne v Sloveniji kar ostal. Tu je doma že šest let. V tem času je postal oče, posnel štiri albume, glasbo za gledališke predstave, drame, se ovekovečil v dokumentarcu Pravi človek za kapitalizem Dušana Moravca, na letošnji državni proslavi ob Prešernovem prazniku, ki jo je režiral njegov prijatelj in gledališki sodelavec Mare Bulc, pa poskrbel za distorizirano, rokersko-pripovedno verzijo slovenske himne v bosanščini. In dal opravka predvsem tistim, ki sporočila sedme kitice Zdravljice ne morejo ali nočejo razumeti. Mimogrede, v času, ko je pel o tem, da bo prepir iz sveta pregnan, so ga – kako ironično – naše oblasti zaradi birokratske napake preganjale iz Ljubljane in Slovenije nazaj v Bosno.

V svojih komadih zelo kritično obračunava z zgodovino, mitologijo nacionalizmov, banalnostjo ideologij, sprevrženostjo politike in intimnimi reakcijami na vse omenjeno. Nič čudnega torej, da se v njih najdejo generacije, ki danes razen računalniške tastature nimajo več oprijemljivega sveta, v katerem bi lahko razvijale svoje potenciale, niti iluzij o njem ne. Hkrati pa nagovarja tudi tiste, katerim se je ta iluzija razrušila že pred leti.

Damirjeva kitara in izčiščen, minimalističen »spoken-word« performans, je pravzaprav fizična manifestacija Guthrijevega grafičnega in simbolega idioma ter razloga za ustvarjanje muzike – Ta mašina ubija fašiste. Z brutalno neposrednostjo in visceralno ostrino besede in zvoka motri svet, ki razpada, trohni, smrdi, a se vedno znova tudi rojeva. Sploh če in kadar mu to dopustimo.

Njegova odrska prezenca je karizmatična, neizprosna in brezkompromisna, poslušalcem ne pusti premora od more. Pelje jih tja, kjer se v distorziji njegove kitare in ostrega, jedkega glasu, raztrešči njihov svet. Pelje jih nazaj v tišino. Tišino, ki pa je polna glasov in odmevov – njega, nas, celega sveta. V srcu orkana je mir, in Damirjeva muzika je, globoko pod razburkano gladino, zenovska. Verjetno jo tudi zato ta čas in prostor tako zelo potrebujeta.

 

Sretan sam jer sam rođen i živio kad je bilo bolje

a onda je bolje došlo na moj prag

i sad je svaka minuta

moja minuta

šutnje

amin

(Damir Avdić: Rođen kad je bilo bolje, album Human Reich)

 

foto: Jashar Kowalski

 

ENA Graha, Diplomatz, Bosanski psiho … Človek mnogih imen. Zdi se, da je (bilo) vsako obdobje tvojega življenja zaznamovano z različnimi vzdevki. Danes ti je verjetno od vseh najljubši tata. 🙂Kdo je torej Damir Avdić? Človek socializma ali kapitalizma? Človek sveta ali doma? Človek miru in vojne? Ali sploh pristaja na takšne dualnosti?

DAMIR AVDIĆ 1 Naj pristanem ali ne, stvari se odvijajo v nekem svojem ciklu. Ko sem bil mulc, je bila vojna nekaj, kar sem gledal v filmih ali bral v knjigah. Nekaj oddaljenega, preteklega. Nekaj, kar se je dogajalo ali se dogaja drugim in nikoli nisem niti pomislil, da bi lahko bil priča čemu takšnemu. Nato pa se zgodi, in ni kot v filmih ali knjigah. Niti ni tako, kot bi ti opisal. Govoril bi iz svoje izkušnje in o stvareh, ki so se dogajale med vojno, pa pravzaprav s tem niso imele veze. Spomin po določenem času napravi selekcijo in na koncu bi ti zopet govoril o glasbi. … Ko se privadimo na okoliščine, kakršne koli že so, zopet težimo za tistim, kar nas izpolnjuje. Zato ne verjamem v dualnost. Gre bolj za prilagoditev na okoliščine, v katerih spet lahko postaneš to, kar si. Naj gre za socializem ali kapitalizem, v mojem primeru se zopet največ stvari vrti okoli glasbe.

DVE Ko sva že pri vojni – odraščal si v Tuzli, vse dokler ni vojna brutalno sesula svet, ki si ga poznal. Takrat si bil star skoraj trideset let. Kakšna je bila tvoja mladost pred letom 1993 in kako je vojna transformirala tvoje življenje? Glede na vsebino tvojih komadov si mislim, da si »počistil« z nostalgijo, ali pa se morda motim?

DAMIR AVDIĆ 2 Vojna mi očitno ni povsem spremenila življenja, ker se še vedno držim glasbe, a gotovo je pustila neke posledice. A človek se ne spreminja kar tako – morda ne spominja več nase, a se v resnici ne spreminja. Poznam ljudi, ki so veliko doživeli, ko pa se po mnogih letih pogovarjamo, vidim, da je vse enako kot prej. Ne znam ti pojasniti – doživiš bolečino in srečo, a nazadnje si isti. Moja mladost je bila tipično socialistična – sediš na nekem zidku in se zafrkavaš. Vse mladosti so enake. Danes sedijo za računalnikom in se zafrkavajo. Mislijo, da jim je vse jasno, tako, kot smo mislili mi. Nekaterim bo šlo v življenju dobro, nekaterim ne, prav tako kot nam. Vse gre svojo pot. Da pojasnim – ko govorim o mladosti, imam v mislih sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat sem obiskoval osnovno šolo, potem gimnazijo. Zame je mladost ta adolescentna doba. Tista doba med dvajsetim in tridesetim letom je nek brezvezen čas, v katerem znaš vse in si najbolj pameten, pa te nihče ne jebe. Ko odraščaš, »veš«, da si najbolj »pameten«, in ne jebeš nikogar. 🙂

V tem obdobju sem poslušal veliko glasbe. Nanjo sem se navlekel že v osnovni šoli, na Black Sabbath in podobno, a potem je kmalu prišel punk. Jemal sem ga z rezervo. Spomnim se intervjuja z Joe Strummerjem, v katerem je povedal, da rad provocira londonske buržuje tako, da nosi majico s podobo Lenina. Takrat sem imel približno štirinajst let in ni mi bilo jasno, koga se lahko z Leninom provocira. V moji osnovni šoli so bile na zidu učilnice obešene slike Marxa, Engelsa, Lenina in Tita in v našem primeru bi bila provokacija to, da bi jih odstranili ali prekrižali, zato se mi je zdelo, da so pankerji vse pomešali. Danes vem, da smo vsi pomešali veliko stvari.

Kar pa se nostalgije tiče – težko je je konec. Nostalgija so spomini in spomini so večji od življenja. Ko to pišem, je zunaj trideset stopinj, poletje. Moja najlepša poletja so bila najstniška – prazno mesto, asfalt, beton, sonce pripeka. Z nekaj prijatelji sedimo pred vhodom v nebotičnik na hladnih stopnicah in se zafrkavamo do onemoglosti. Brezbrižnost odraščanja.

TRI Tik po vojni sta se z bratom odpravila v San Francisco, kjer si ostal tri leta. Zakaj ravno v to bitniško-hipijsko gnezdo? Do kakšnih spoznanj si se tam prikopal? Kaj ti je dala Amerika, kaj ti je vzela? Ostati nisi hotel…

DAMIR AVDIĆ 3 Tam sva imela prijatelje, zato sva tja odšla, nisva posebej izbirala. Amerika je v redu, nimam slabih izkušenj. Nisem ostal, ker nisem imel namena ostati, želel sem le videti kako je tam, če se mi je že ponudila priložnost. Tam sem obiskoval koncerte in doživel marsikaj. Nekaj od tega sem objavil kot zgodbo na albumih Mein Kapital in Manjina, a že dolgo govorim, da bom napisal Zgodbe iz San Francisca, pa me vedno povleče kam drugam. Zdaj sem se spomnil na film Boter (prvi del), v katerem Brando sedi in boža mačko, potem pa se zasliši glas nekoga, ki ga je prišel prosit za uslugo: »I believe in America«. Spomnim se, da je takrat pol kina reklo: »Jaz tudi«. Dolgo je že tega. Zanima me, kaj bi ti ljudje povedali danes. 🙂

 

foto: Jashar Kowalski

 

ŠTIRI Po povratku v Bosno si se, za razliko od bendovskega angažmaja v 90ih, lotil ž(a)gati realnost sam – z električno kitaro in besedili, ki so zarezali globoko v meso živih in kosti mrtvih. Po Od trnja do žaoka in Mrtvi su mrtvi, ki si ju posnel še v Bosni (ter l. 2009 izdal romana Enter džehenem ter Na krvi ćuprija), sledi selitev v Ljubljano in tretji samostojni album Život je raj (ter monodrama Most na krvi). Če sodimo zgolj po naslovu albuma, je bila ta selitev rajska in zelo kreativna, saj si nato v razmaku približno enega leta sledijo še Mein Kapital (2012), Human Reich (2013) in Manjina (2015). Kaj je v resnici botrovalo temu razmahu kreativnosti? Sprememba prostora, kraja, statusa…? Naenkrat postaneš še bolj artikuliran, jedek, brezkompromisen in obenem tudi lirično mehak motrilec časa, prostora, medčloveških odnosov.

DAMIR AVDIĆ 4 Ne vem. Je pa res, da sem v krajšem obdobju tu v Sloveniji objavil več stvari kot prej. Edini razlog je ta, da imam danes veliko manj časa. Morda zveni smešno, a mislim, da je odgovor prav tu. Prej je bil ves čas sveta moj. Kar sem lahko naredil danes, sem lahko naredil tudi jutri in v glavnem sem vse puščal za »pojutrišnjem«. Danes imam družino, otroke, in čas, ki ga imam na razpolago, izkoristim maksimalno, ne odlagam stvari na jutri. Jutri delam nekaj drugega. Preveč časa, premalo akcije. 🙂

PET Kje najdeš mir, kako ga ohranjaš, sploh v notorično distorziranem »tukaj in zdaj«? Kako pomembna je torej zate tišina, tudi v ustvarjalnem smislu? Kako se rojevajo tvoji komadi?

DAMIR AVDIĆ 5 V bistvu samo igram, ne forsiram, ne poskušam ustvariti nekaj za vsako ceno. Imam besedila, ki ne grejo skupaj z nobenim rifom ali melodijo. Z njimi se ne trudim, pustim jih, da odležijo. Bo že prišel trenutek, ko se bo vse poklopilo. Po drugi strani pa imam tudi besedila, h katerim se vse prilega, pa tudi ne vem, kaj bi z njimi… Poleg tega tekste rad kombiniram z romani, tako, da na koncu vse postane smiselno. 

ŠEST Kako gledaš na današnje preturbacije sveta in na svoje mesto v njem? Pred časom si na letošnji proslavi ob kulturnem prazniku interpretiral sedmo kitico Zdravljice, ki se danes zdi prej znanstvena fantastika kot realnost, pa četudi utopična. Morda je to celo vedno bila.

DAMIR AVDIĆ 6 Besedilo slovenske himne zares zveni kot znanstvena fantastika. Peti himno, ki govori o svobodi vseh narodov, pri čemer ne izpostavlja nobenega, je v takšnem svetu in času, kot ga živimo, zares neverjetno. Gledal sem evropsko prvenstvo v nogometu – nekateri pojejo himno tako, kot da bi se pripravljali na vojno in ko izgubijo tekmo, se zdi, kot da so izgubili pol države. Svet ni normalen. Kje je moje mesto v njem? V Šiški. 🙂

SEDEM Poslušam tvoj novi komad, 51. Če bi bil danes Srečko Kosovel živ, bi se verjetno z veseljem podpisal pod to pesem. Bereš Kosovela? Podobnosti s časom njegovega življenja in našim so na trenutke prav srhljive.

Damir, preden končava, oziroma preden greš na morje, drugi pa z njega (kot poješ v 51) – kaj trenutno poslušaš, bereš, čemu se posvečaš? In predvsem, kaj te drži pokonci?

DAMIR AVDIĆ 7 Srečko Kosovel je najboljši! Njegove pesmi zvenijo tako, kot da bi bile napisane danes. Kar pa se tiče podobnosti današnjega časa z njegovim ali katerikolim je to zato, ker se ljudje ne spreminjamo. Tehnologija se razvija, mi pa še vedno kukamo iz jam.

V tem času se največ posvečam predstavi Mefisto, ki nastaja v koprodukciji Maske in Mini teatra in je narejena na podlagi mojega besedila. V njej igrava z Gregom Zorcem, lučkar pa je Janko Oven. Premiera bo v septembru. Besedilo je več ali manj končano, te dni pa snemam glasbo za predstavo. Še bo veselo!

***

Diskografija Damir Avdića na bandcamp.

Share