KONCERT: Lauren Newton in Joëlle Léandre, Gromka, Mesto žensk / Defonija, 10.10.2010

V nedeljo se je v klubu Gromka na Metelkovi zbralo lepo število ušes v počastitev ene od koncertnih priložnosti festivala Mesto žensk, tokrat v soorganizaciji s koncertnim ciklom Defonija.

Zbrane sta naslovili Lauren Newton (vokal) ter Joëlle Léandre (na kontrabasu in občasno z glasom), obe visoko cenjeni starešini novih muzik. Njun angažma je tako rekoč življenjski. Avtorici, izvajalki, improvizatorki, pedagoginji, aktivistki, sodelavki. Močni, brezkompromisni osebnosti. Predstavili sta se s setom svobodne improvizacije, morda ravno po duhovitosti izvirnem v primerjavi z mnogimi tovrstnimi izvajanji, ko je vsa pozornost usmerjena izključno v zvok, vzdušje pa temu primerno resnobno. Vsekakor tak odnos do umetniškega udejstvovanja ni bil kar tako le moment obravnavanega večera. O političnosti improvizacije bi tu bilo misliti. Pregled biografij obeh izvajalk ne skriva splošne nagnjenosti k humorni kritični drži kot tudi izjemni osredotočenosti na zvok. Prav tako se nam ob obeh razkrivajo široke palete sodelovanj, diskografski spiski so skoraj nepregledni, vsaj v primeru Léandrove, ki je skozi leta sodelovala in prijateljevala z nekaterimi najpomembnejšimi eminencami novih glasb dvajsetega stoletja.

Bolj sproščen način komunikacije na in z odra se je na dani večer izkazal kot zelo primeren. Bolj raznovrstna publika, kot smo je na tovrstnih koncertih vajeni, je v večini nastop sprejela ravno kot tak. Več trenutkov je bilo, ko je kaka od potez izvajalk vzbudila široke nasmeške, če že ne ravno krohotanja s strani občinstva. Pomislite na najboljše klovne, pa naj ta moja opazka ne bo razumljena na napačen način. Gospa Léandre skozi svoj nastop posredno podpira lastne trditve v smeri nestrinjanja z označevanjem novih glasb kot težkih. Vsaj v nekem smislu. Omenjena sproščena komunikacija za njiju ni le način nagovora poslušalca ali gol dramaturški poseg, temveč osnova njune skupne dinamike. Gotovo skozi svoje individualne interese v zvočnostih prihajata iz različnih ozadij. Njuna igra tako temelji na skupnem imenovalcu odprte improvizacije, znotraj katere si potem skoraj izmenično podajata iztočnice za dialog, kjer izraz ene nikoli ne povozi nagovora druge. Druga linija, ki ji sledita obe, je ustvarjanje melodij. Te so sicer v primeru Léandrove zelo neobičajne, medtem ko Newtonova sem in tja obrača kak preprosto lep melodični vzorec, vključujoč vso temu primerno naivnost ali folkloro. Moč njune skupne igre vznikne ravno v slušečem odgovarjanju, ki ni le v oblikovanju uravnoteženih zvočnih nizov, temveč tudi v zlitju njunih karakterjev, ko gre za ekspresivnost izvajanega.

Ravno prav dolg nastop, sestavljen iz štirih duo- ter dveh solističnih ekskurzij vsake od izvajalk je minil v prijetnem in družabnem vzdušju, kolikor je tiho poslušanje lahko označeno kot družabno. Vsaj dokler ni kluba po koncertu zajel vseprisotni duh večernega druženja ob pivu, je bilo v zraku čutiti nek optimizem. Namreč tisti imeniten, trmast optimizem.

Share