Naj pero vaše orožje bo,
Moje drage, pogumne ženske!
(Kavisha Mazzella)
Nova Muska v sodelovanju z Iniciativo žensk v glasbi – Glasne skozi osebna pisma obelodanja pričevanja, polemiziranja, osebne izkušnje in kritične misli žensk – akterk in ustvarjalk domačih glasbenih scen.
Svoje dopisovanje zaključujeta glasbenici in kritičarki Nina Novak Oiseau ter Sara Korošec.
Nina o sebi: Sem pesnica in recenzentka, tudi pisateljica ter kantavtorica, zaljubljena v morje, sonce in veter v laseh. Vse našteto se odraža predvsem v pesniški zbirki Balada za lastovke ter vizualni zbirki poetičnih utrinkov V šepetu trepet, s katero skušam ljudi vrniti nazaj k sebi, naravi in občutjem, ki jih nosimo v sebi. Verjamem v besede in magijo glasbe.
Sara o sebi: Glasbeno se udejstvujem v DIY solističnem elektro-akustičnem projektu Muzikačaka in sem sodelavka glasbene redakcije Radia Študent.. Upam, da mi v kratkem uspe izdati novo ploščo Dolgčas.
Nina Novak Oiseau. Foto: Urša Lukovnjak
Draga Sara,
moje pisanje si nadgradila s pomembnimi vprašanji in svoje razmišljanje dopolnila z zgoščenimi zgledi. Morda se bom v naslednjih vrsticah nekoliko odmaknila od teme, ki sem jo odprla v preteklem pismu, a sta se mi ob branju tvojega odgovora najbolj vtisnila v spomin dva izraza: industrija in tišina. Nedvomno vsak od njiju na svoji strani, daleč drug od drugega, a v resnici prav prisotnost enega vodi v odsotnost drugega.
Kot si zgledno povzela po SSKJ, in me s tem opomnila, da bi to lahko storila tudi sama, naj bi bil umetnik ustvarjalec del estetske vrednosti oziroma tisti, ki zna kaj lepo in/ali spretno narediti. Najbrž ni potrebno izpostavljati, da je poudarek bržkone na »estetsko« in »lepo«, pri čemer se povsem strinjam s teboj, da ta opis lahko zajema vse udeležence znotraj procesa nastajanja in podajanja glasbe, od piscev besedil, skladateljev (torej avtorjev), izvajalcev, interpretov, aranžerjev, pa vse do producentov, tonskih mojstrov, organizatorjev, založnikov, promotorjev in drugih soudeležencev. Res, da so tiste dejavnosti, ki sledijo po izidu določenega glasbenega izdelka nekoliko bolj rutinske in obrtniške, vendar se verjetno ni potrebno prav dolgo sprehajati po spominu, da bi podoživela običajne dogodke in tiste, ki so imeli iz tega ali onega razloga drugačen pridih ter umetniško vrednost. Kakopak zaradi posebnega estetskega (lepega) pristopa. Enako je s promocijskimi besedili, ozvočenjem in ostalimi atmosfersko-scenskimi aspekti odrskega nastopanja, ki nam tu in tam vendar vzamejo sapo, ter prav zato tudi tekom dolgih let ne zbledijo iz spomina.
A vendar nisem prepričana, koliko takšnih dogodkov sem doživela. Problem poplave koncertov in sočasno redkost umetniških pre/dosežkov bi lahko vzporedila s težavo, ki se veže na kvote predvajanja slovenske glasbe na radijskih postajah, ki jo omenjaš tudi sama. Iskreno verjamem, da je kakovostne glasbe slovenskih izvajalcev precej, če ne ogromno, tako starejšega kot novejšega datuma nastanka, zato gre slabo voljo ob teh vsiljenih številkah prej iskati v liniji najmanjšega odpora tistih, ki se z glasbo ukvarjajo profesionalno, in posledično nevzgoji ovčic dežele, v kateri živimo … Najlažje je pač poseči za znanimi izvajalci, ki množico dvignejo na noge in jim otopijo že tako otopele možgane in jih iz razmišljujočih posameznikov pretvoriti v otopele in robotizirane sence v človeški podobi. To je neprimerljivo lažje od poti postopne vzgoje in pridobivanja zaupanja ter spoštovanja; od dolgotrajnega ukvarjanja z kdaj težavnim raziskovanjem glasbe, ki bi prebudila vse čute in človeku pustila kakšno vprašanje tudi odprto, brez odgovorov. Glasbe, ki zadovolji, a nas hkrati pušča lačne.
Zakaj pristajamo na zniževanje nivojev na vseh področjih in se zadovoljimo z življenjem, ki se s stališča življenjske dobe zares podaljšuje, vendar je naše čutenje, doživljanje in zaznavanje tega že skorajda nevredno omembe? Od nas se z vsakim novim desetletjem (letom, mesecem, tednom, dnevom …) pričakuje več in namesto, da bi se s pomočjo lahke dostopnosti vse večjega števila tako tiskanega kot digitalnega gradiva splošne informacije zlahka pretvorile v naše znanje, se zmožnosti selekcioniranja slednjih strmo znižujejo. Ne stremimo več k načelu »manj je več« in tako ni ostalo več ničesar (ali v najboljšem primeru bore malo), kar bi nam omogočalo doživeti, predelati, dojeti, razumeti, sprejeti dogajanja nas samih in tistih, ki nas obkrožajo. Zadovoljimo se z golim polnjenjem prostora in časa. S tekanjem z enega koncerta na drugega, s projekcije filma v gledališče, vmes še na literarni večer, medtem ko čas pred in po predstavi (ali koncertu, projekciji, pesniškemu srečanju itd.) izkoristimo za druženje s prijatelji, ki so v resnici le še bežni znanci, saj pravih prijateljstev niti ne znamo več gojiti, in za časa trajanja enega koncerta že premišljujemo, katerih dogodkov se bomo udeležili v prihodnjem tednu. Nič ne sme miniti brez nas, četudi smo prisotni le na pol. Zamuditi ne gre niti enega imena, ki smo ga kdajkoli bežno zasledili v medijih ali v pogovorih z znanci. Biti moramo tam!
Če dovoliš, da odidem še korak dlje … ta mrzlica, ki jo tako pogosto zaznavam pri znancih, me spomni na teror, ki ga tudi drugače izvajamo nad samim saboj. Vse dni v tednu garamo, namesto da bi si vzeli predah in se odpravili v naravo, kjer bi začutili stik z zemljo in prvinskimi elementi, ter se vrnili v svoje bistvo, namen obstoja, poslanstvo, mir. Mnogo raje izbiramo glasne lokale, obkrožene z betonom, jemo hrano, ki jo je pridelal (obdelal in pripravil) kdo-ve-kdo-in-kako, za nameček pa še delamo, hodimo in spimo nenehoma priklopljeni na več elektronskih naprav, od katerih smo že davno odvisni, a jih toleriramo, češ da nam lajšajo življenje, čeprav nam ga v resnici ne le otežujejo, temveč kradejo. A tako kot naše telo potrebuje regeneracijo po naporu, jo potrebujejo tudi naši možgani, prav tako čutila.
Pogosto se sprašujem, kam nas bo zgoraj opisani način življenja pripeljal in ali je kje tista skrajna meja, ob katero bomo nekega dne trčili in se prebudili.
A vendar, je danes sploh kaj drugače, kot je bilo denimo v poznih 40-ih in kasnejših 50-ih ter 60-ih letih minulega stoletja, ko so se v New Yorku zbrali svobodomiselni hedonisti, pesniki in pisci, imenovani beatniki na čelu z Jackom Kerouacom, ki so tako hlepeli po svobodi in zavračali industrializacijo ter razvoj gospodarstva kot vzrok kapitalizma? Je svet res utrpel nepopravljivo škodo z uvedbo tekočega traku, izumom ameriškega genialnega industrialca Henryja Forda? Je takrat vse postalo tako prazno, nesmiselno, nepotrebno in, za najino temo najpomembneje, hrupno?
Na tem mestu bi lahko dodala marsikaj na temo tišine v glasbi, saj mi zadeva ni neznana. Vendar se že brez tega najbrž zmedeno sprašuješ, zakaj pišem o vsem, le o glasbi ne. Predvsem zato, ker nisem prepričana le o tem, da je danes vsega preveč (kar si nekolikanj nakazala že sama), temveč ker verjamem, da se dandanes mnogi glasbeniki pretirano trudijo odkriti nove zvoke, žanre, smeri in postati veliki inovatorji, pri čemer tvegajo izgubo sebe, namesto da bi se vrnili k izvoru. K tišini, ki je neizostaven del lepote, estetike glasbe.
Naj ti do konca tega poletja delajo družbo šum morja in klasi žita, ki se zibajo v vetru,
Nina Novak Oiseau
Sara Korošec, selfie
Draga Nina,
hvala ti za odgovor in zanimive nadaljnje iztočnice za debato.
Seveda je najlažje in tudi najhitreje poseči za znanimi izvajalci; po glasbi, v kateri se počutimo varni, prav tako, kot je najlaže uporabljati vedno iste poti ali kot je lažje prižgati televizor ali vzeti v roke knjigo. Vse raziskovanje in kultivacija ponavadi zahteva pomembni zadevi – čas in znanje.
Seveda je v prvi fazi zelo pomembno, kakšna glasba ima prostor v medijih, kako in v kolikšni meri se izobražuje, kultivira poslušalce. In tukaj so pomembne in nujne uredniške politike, odgovorno novinarstvo. Če vseeno še enkrat omenim drug primer iz Zakona o medijih, o katerem sem že govorila, o sezamu novih skladb, ki ga upravlja Ministrstvo za kulturo. Evidenca naj bi služila kot, citiram: »Pripomoček pri njihovem delu v zvezi z zagotavljanjem deleža slovenske glasbe, prvič predvajane pred dvema letoma«. Stavek se nanaša na urednike slovenskih radijskih postaj, ki so dali pobudo za tak seznam zaradi lažjega izpolnjevanja deleža nove glasbe. Mislim, da je tukaj prva zaskrbljujoča točka, saj je ravno ena izmed pomembnejših vidikov urednikovanja glasbenih postaj raziskovanje nove glasbe. Pa recimo, da evidenca sama zase niti ne dela neke škode, se pa vseeno zdi, kot da je sama sebi namen oziroma deluje kot neke vrste samo-promocija. Realizacija je namreč precej nesmiselna. Prvič, poziv je objavljen na spletni strani Ministrstva in nisem zasledila nobenega truda, da bi poziv prišel do vseh ustvarjalcev (avtorjev/izvajalcev). To je precej pomembna stvar, saj po navodilu lahko le oni prijavijo skladbe v dotičen seznam. Drugič, seznam ima v času pisanja odgovora okrog tristo prijavljenih skladb, velik delež teh je predstavljajo glasbeniki starejših generacij, kar je precej kontradiktorno temu, čemur bi naj seznam služil.
Če na kratko povzamem vse skupaj – seznam novih skladb je torej zgrajen s strani samih avtorjev, pobuda zanj je prišla iz uredniških krogov, služil pa bi naj za spodbudo in razvoj nove glasbe. Mislim, da je nekje vmes umanjkala ravno uredniška odgovornost, hkrati pa se jo s tovrstnimi seznami tudi odvzema. Poleg tega pa še Ministrstvo, ki upravlja seznam, ne odgovarja za točnost podatkov. Torej, če navežem na najino debato, se zdi, da se zniževanje kriterijev dogaja že na tej ravni in tako tudi ne moremo pričakovati, da bo pri poslušalcih kaj drugače.
Če se vrnem na čas oziroma na pomanjkanje tega – zdi se, kot da postaja ena izmed večjih investicij ta, kam boš dandanes vlagal svoj čas. S postavitvijo prioritet naj bi bolj ali manj uspešno slalomirali z razporeditvijo, je pa res, da se glede na tempo zadeve začnejo izključevati. Ob vseh podatkih in dejstvih, ki jih lahko dobimo v nekaj sekundah, pa se zdi, da umanjkajo ključne povezave in informacije, ki pojasnjujejo ter razporejajo podatke v kontekst. Za to je potrebno imeti čas, prav tako kot za raziskovanje glasbe.
Bom kar sledila niti tvojega odgovora in nadaljevala v smeri tvojega razmisleka. Ključna zadeva tehnološkega napredka je njegova uporaba, oziroma konsenz, čemu sploh služi, v kakšnem oziru se nekaj smatra kot napredek. Uporabiti izum za poenostavljanje in posploševanje proizvodnje določenega izdelka ni nič slabega, še več, zniža se čas in potrebno delo delavcev, kar pomeni, da bi se na nek način prej omenjena časovna stiska lahko začela razreševati. Vendar pa je na tem mestu ključno vprašanje, kaj bomo storili s tem presežkom – ga bomo uporabili za še več proizvajanja ali za prosti čas? Vprašanje je torej, ali večjo blaginjo prinaša proizvodnja izdelkov, da lahko potem preostali čas porabimo za kaj drugega, ali pa želimo proizvesti čim več stvari, da jih bomo lahko potem več tudi porabljali? Kakšno razmerje želimo imeti med materialno preskrbljenostjo in izbiro upravljanja svojega časa? Zdi se, da je manevrskega prostora za iskanje razmerja vedno manj in da je čas ta, ki postaja vedno dražji.
Tudi jaz bom zaključila s tišino. Hrup in tišina, navidezni nasprotji. Morda pa se moramo samo naučiti poslušati, slišati. Morda bomo takrat slišali, kako dopolnjujoča sta si ta dva pojma. Cage-ova tišina je pravzaprav hrup. Ravno on je namreč zapisal, da je hrup vse naokrog, da je moteč, ko ga ignoriramo in postane zanimiv, ko ga zares začnemo poslušati. In res je, najprej moramo zaznati, kaj nas obkroža, šele potem se dejansko lahko odločamo, kaj nas zanima.
V Tehniškem muzeju Slovenije je že od marca 2016 pa do konca naslednjega leta postavljena razstava Skoraj vse o zvoku. Nisem še je uspela obiskati, ampak me nadvse zanima t.i. gluha soba, soba popolne tišine, ki ne obstaja nikjer v naravi. Slišati (oziroma ne-slišati) glas(u) ne-živosti (živosti) bi znala biti izkušnja, ki bi nas ponovno opomnila in spomnila na to, kako razburljivo je življenje. Kako razburljiva je živa tišina, ki ni nikoli tišina. Živa tišina, ki jo tvori vsaj hrup narave. Morda si bomo tako lažje znali odgovoriti na vprašanje blaginje, ki sem ga omenila v prejšnjem odstavku. Morda bomo lažje odtehtali in razlikovali med materializmom in časom, med mrtvo tišino in tišino, med uporabo in porabo.
Želim ti prijetne avgustovske dni in pravo (tvojo) mero glasbe, tišine in hrupa!
Sara
