Ste se kdaj vprašali, kakšen zvok ima genocid? Kako zveni vojna? Kako ubesediti, upesniti in upeti brutalno destrukcijo vsega, kar obstaja – mest, vasi, narave, naravnih virov, človeških življenj, sorodstvenih, prijateljskih vezi, upanja, izbris človečnosti? Zvok vojne, ki ga večina od nas na srečo pozna le iz televizijskih ekranov in pripovedi, je peklenski hrup, oglušujoč žvižg granat, eksplozij, rafalov pušk, pomešan s predirljivimi kriki umirajočih, ranjenih, neutolažljivi jok mučenih in zapuščenih. Tišina preživelih, ki sledi, je navadno še bolj uničujoča.
Tako danes zveni Aleppo. In tako je zvenel tudi Phnom Penh v času grozljivega režima Rdečih Khmerov, katerih glavni ideolog in diktator Pol Pot, ki je prišel na oblast z ameriško in kitajsko privolitvijo (o čemer se danes ne govori) in je po drugi indokinski vojni, v kateri so eno glavnih vlog odigrale ZDA (njihova vojaška intervencija v Vietnamu, Laosu in Kambodži je trajala od 1955 do padca Saigona leta 1975), poskrbel za zdesetkanje in neznosno trpljenje kamboškega prebivalstva. V samo štirih letih vladavine Rdečih Khmerov je bilo ubitih okoli 2 milijona ljudi, oziroma četrtina kamboškega prebivalstva. Za vojne in povojne zločine je bila obsojena zgolj peščica ljudi.
Znani glasbeni producent Ian Brennan (Tinariwen, Hanoi Masters) je v sodobnem kamboškem politično-ekonomskem kaosu, ki ga kontrolirajo elite vojnih dobičkarjev, skorumpiranih politikov in tajkunov, to pot posnel glasbenike_ce in pevce_ke, preživele žrtve režima, ki živijo na robu eksistence, utišani, pozabljeni, daleč od oči javnosti, v kateri ni prostora za spominjanje, spravo, celjenje ran. Mnogi izmed njih nosijo ne le duševne, ampak tudi fizične rane nasilja. Iz pesmi, ki jih izvajajo ob spremljavi bambusovih piščali, starih kitar in ostalega preprostega instrumentarija, veje ne le neskončna žalost in bolečina, ampak predvsem moč in pogum ubesediti neubesedljivo, izpeti neizpeto in ne dovoliti, da razbolena, neartikulirana zgodovina ponikne v tišino družbene anamneze.
Žal besedila (z izjemo dveh) niso prevedena v angleščino, a naj bo dovolj, če omenim le pesem Jivita Rongkroh Proh Songkreama z naslovom Moje življenje vojne žrtve (My Life as a Victim of War), ki grafično ponazarja zgodbo otroka, ki so mu pobili in mučili vse bližnje, njega pa odgnali iz družine, ga stradali in pretepali. Konča se s temi besedami: Rdeči Khmeri so mi noč in dan povzročali bolečine. To zgodbo sem skrajšal, a če je ostalo še kaj časa, in če obstaja naslednjič, vam jo bom takrat povedal do konca. Toliko je še za povedati…
Naslov albuma je vzet iz zgodbe glasbenega direktorja, perkusionista in flavtista Am Chorn Ponda, bivšega otroškega vojaka: »Če si bil vojak, so te ubili, če si jokal. Zdaj jočem, in se boljše počutim…«
They Will Kill You, If You Cry je subtilno narejen album z močno, in v tem času še posebej pomembno sporočilno noto, ki odmeva povsod, kjer divjajo podobne morije. In v opomin vsem, ki tiho (ali vsem na očeh) asistirajo pri takšnih zločinih. Zato ne more nikogar, ki v sebi goji vsaj trohico človečnosti, pustiti ravnodušnega.
