Black Flag : Slip It In (SST, 1984)
Samo še tile, po stažu najstarejši mandeljci, manjkajo, pa je glavna štorija okrog »velikih robnih« iz širne poljane ameriškega hardcore punka zgodnjih osemdesetih skoraj zaokrožena. Pravzaprav tule ni kaj razglabljati. Black Flag, Hüsker Dü, Minutmen, Meat Puppets in Butthole Surfers so bendi, ki tvorijo trdo neodvisno DIY jedro ameriškega hardcora. D.O.A. so ga navili do konca (in utrdili ime zanj z naslovom albuma iz leta 1981, Hardcore), Dead Kennedys so vanj globoko zabredli, Bad Brains so ga napolnili z afrokaribskimi primesmi in duhovnostjo, Minor Threat pa postavili skupnostne straight edge ideale z novimi zapovedmi in prepovedmi.
Ob teh bendih zares osuplja geografska razprostranjenost, totalni policentrizem ameriškega hardcora, kjer običajna ameriška osrednja mesta- metropole vsaj od začetkov »HC gibanja« igrajo bolj obrobno vlogo, razen predmestij Los Angelesa.
Ameriški HC, ki se je po zaslugi neodvisne produkcije kaset in plošč hitro širil in množil v pravo pravcato internacionalo, tudi z deležem jugoslovanskih bendov, je s svojimi akterji preprosto proizvedel toliko srborite, prodorne, anagažirane in duhovite godbe mladih kitarskih bendov, da ga težko zvedemo na eno potezo. Vse skupaj je povezovala izrazito neodvisna produkcijska drža, način razpečevanja posnetkov, fenzinovska skupnost (denimo povsod branega in razpečevanega fenzina Maximum Rocknroll), stiki posameznih scen, otočkov, placev v dovolj čvrsto mrežo povezav, ki je bendom omogočala turneje po kontinentu, naj so bile še tako nemogoče, garažne, na popolnem minimumu. Sčasoma pa tudi turneje v Evropi in drugod, ki smo jih bili z nekaj zamika deležni tudi pri nas po zaslugi ŠKUC ROPOTA (koncerta D.O.A. in Youth Brigade v Domu svobode v Šentvidu), ljubljanskega HC kolektiva in začetkov Bube (legendarni koncerti v mali menzi Študentskega naselja v Rožni dolini). Kar zadeva tukajšnje vsrkavanje HC-ja prek koncertov tujih bendov, lahko mirne duše trdimo, da smo bili razmeroma na tekočem, v živem stiku, kar na primer za zgodnji britanski in ameriški punk ne bi mogli reči. Kar zadeva medijsko pokritje, pa je bil redni pritok novega zvoka HC-ja na valovih Radia Študent vsaj za ortodoksni rockovski del publike po malem znamenje, da v mainstream kooptirani novi val z vsemi trendovskimi britanskimi primesmi ni vse, kar je ostalo od rušilne energije in eksplozivnosti neodvisne muzike samoučečih se glasbenic in glasbenikov.
Novo pri HC-ju je bilo to, da je bilo kljub izrazitemu skupnemu podtonu, usmerjenemu proti vsakršnemu establishmentu, na glasbeno izrazni ravni toliko raznovrstnosti, smeri, slogov, da jih od prvotne do skrajnosti navite, hitre, drveče pankrtske triakordne muzike ločijo svetlobna leta. Nekako je bil HC nova »ljudska godba«, narejena od spodaj. Komercializacija ga ni zanimala, po drugi strani pa je niti ni mogla doseči, saj je bila blokada mainstream medijev in industrije proizvodnje in prodaje plošč precejšnja. Zgodovinski donesek HC-ja je neizbrisljiv, dal je toliko poganjkov, sprostil je marsikatero žanrsko ortodoksijo, pred katero sicer ni bil imun, podal je ogromno drobnih politik in drž (antimilitaristično, antiavtoritarno, mirovniško, ekološko, feministično ob tradicionalni levičarski politiki, bodisi anarhizma, bodisi socializma, ipd.), postavil številna vprašanja, navsezadnje je del mladezni rešil pred pogubo in ji posredoval nekaj družbenega smisla v času Reagonove vladavine in gospostva antidružbene politike v ZDA.
Black Flag so za mnoge prvi pravi HC punk rock band. Vsekakor so bili med prvimi. Veljajo za pionirje pristnega punka zahodne obale ZDA. Prvo zasedbo je v kalifornijskem mestu Hermosa Beach v širšem okrožju LA-ja že okrog leta 1976 zbral okrog sebe edini stalni član Black Flag, kitarist Greg Ginn. Značilnost benda je vedno bila kompleksna preproščina – enostavnost prvotnega punka in zajedljivost lomov, kitarskih solov, hitrih menjav tempa.
Če bi bili v zvezi z Black Flag zares ortodoksno hardkorovski, bi kot njihov robni album izbrali prvenec Damaged iz leta 1981, album sunkovitih, hiperenergičnih kratkih punk komadov, izrazov tesnobe, družbene neizhodnosti, občutenja odrinjenosti na rob. Damaged vsi po vrsti uvrščajo kot enega ključnih rock albumov osemdesetih let. Upravičeno. To je bil noro dober prvotni HC, ki je silil v slam dancing in stage diving, oba sestavna dela HC rituala na koncertih. Tu je nič manj spodoben My War (1984), ki pa je začetno turbolenco že upočasnil, komade raztegnil, bil bolj eksperimentalen in širok v zajemanju iz različnih virov. Tako kot tretji album In My Head je že šel proti osrednjemu HC toku, ko so se že utrdila žanrska pravila in navidezni poslušalski red med feni. No, naš izbor se je raje stegnil k Slip It In, ki je izšel leta 1984 pri Ginnovi založbi SST, ki je seveda ena ključnih založb nove ameriške neodvisne godbe, ne samo hardkorovske. Bend je torej leta 1984 izdal kar tri albume, kar priča o tem, da je bruhalo iz njega. Slovel je kot eden najbolj divjih živih bendov. Slip It In je album daljših, pravzaprav za HC postave že kar neznosno dolgih komadov s štorijo in zgradbo, ki se odmika od zapovedane enostavnosti. Zvok je masiven, raziskujoč, poln napetosti, raznoraznih referenc (metala, progresivnega rocka, celo jazza); Ginn je na kitari izjemen, vpadljivi Henry Rollins (bendu se je kot roadie pridružil leta 1981) je z Ginnom avtor večine pesmi, basira in vokalno ga podpira Kira Roessler (igrala je na petih albumih benda), bobna izvrstni Bill Stevenson. Tale izbor je malo picajzlast, odstopa, je polemičen v svoji izbirčnosti. HC na način Black Flag na njem ni enosmerna ulica, marveč avantura z jasnimi, močnimi, poudarjenimi sporočili komadov (antiseksističnimi – v naslovnem »Slip It In«, komadu o tipčku, ki se je naučil seksati s porno filmov; protidrogeraškimi, kakor v »Black Coffee«, in tako naprej). Ma, ne glede na ta valeči se novi zvok Black Flag in Rollinsovo kričeče pridigarstvo, je tole še vedno HC v najbolj imenitni, drzni, polni, ostri drži. Po novem je bil nepredvidljiv. Udaril je. In ostal je živ.
