You fell from the sky, crash-landed in a field near the River Adur, so prve, preroške besede, ki kot najbolj zla slutnja vzniknejo iz temačne distorzije, pretečih elektronskih lomljenj zvoka, Ellisove jokajoče violine. You’re a young boy covered with blood that is not yours /…/ Tako Nick Cave in njegovi kameradi novi album Skeleton Tree postavijo na začetek visceralnega potovanja med sence smrti, v razbitost in bolečino sveta, ki ga je povzročila osebna tragedija samega avtorja, ko mu je lanskega julija najstniški sin Arthur omahnil iz pečine blizu družinskega doma v Brightonu. With my voice I am calling you v refrenu prvega singla in prvega komada na albumu, Jesus Alone, dvigne emocijo na raven obupane prošnje, ki se v sledečih pesmih raztaplja skozi različne faze žalovanja, skozi šok, jezo, protest, hrepenenje, depresijo, sprijaznjenje.
Telo avtorja postane telo glasbe in obratno. Je drevo, iz katerega je odpadlo listje. Kdo ve kdaj in če sploh bo življenje na njem zopet pognalo. Koščeno drevo. Nemo, tiho, petrificirano, vkleščeno v tu in zdaj. Še dizajn ovitka albuma izgleda kot nekakšna osmrtnica, napisana v DOS-u.
Zvok celotne plošče je torej zaznamovan s povsem drugačno izkušnjo kot prejšnja Push The Sky Away. Nick je novi album začel pripravljati že pred tragedijo, po njej pa se je zaprl v studio in ga s pomočjo benda tudi dokončal. Domnevam, da precej drugače, kot bi sicer nastal v načrtovanih okoliščinah (medtem je posnel še dokumentarec One More Time With Feeling z režiserjem Andrewom Dominikom, ki prihaja v kinodvorane).
Tokrat prevladuje temno, basovsko poudarjeno grajenje strukture aranžmajev, odmik v intimo, razplasteno trepetanje inštrumentov, čutiti je močan pečat Warrena Ellisa. Nizki registri, v katerih je Cave sicer najbolj doma, so to pot obteženi s travmo, ki se izraža ne le v sonični naravi samega zvoka ter v simbolizmu besedil, a tudi v glasu, ki je zlomljen, tresoč, nenavadno tenak, mehkobno grenkoben, skoraj »bowiejevski«. If you wanna bleed, just bleed … If you wanna leave, don’t breathe, ob spremljavi klavirja boleče šepeta v Girl in Amber, Nothing really matters when the one you love is gone … In my heart I need you … Just breathe, I need you v I Need You tožeče moleduje. All the things we love, we loose, it’s our bodies that fall, when they’re trying to rise (Anthrocene). Cave je v svojem trpljenju brezkompromisno iskren in neposreden.
Skozi prostrane glasbene krajine surove samote in bolečine pa večkrat priplujejo transcendenčni ženski spremljevalni vokali, ki odjekujejo vse tisto, česar pevec (ali poslušalec_ka) morda še ne vidi, zgolj sluti. Sprijaznjenje, odrešitev, svetlobo na koncu tunela, če hočete.
Skeleton Tree je zgodba in zgodovina neke žalosti, osebne tragedije umetnika, ki potuje v Had, v dolino smrti, da bi skozi predelovanje najglobljih ran ter inkantacijo ljubezni nekoč spet našel pot v življenje. Skeleton Tree je Caveov dnevnik travme, a tudi visoka pesem.
Nastala je brez popravljanja in ponovnih studijskih nasnemavanj. Surova, enkratna, dokumentaristična kot smrt. Čustveno vseprežemajoča, pretresljiva, intenzivna in osebnostno transformativna kot srečanje z njo.
