Springsteen kot beat-rocker, Springsteen kot progresivec, Springsteen kot folkovski storyteller in potem spet rocker in naposled svetovni zvezdnik, ki svoje delo znova in znova pakira v formate, kakršnim se je dolgo ogibal. Tole je načeloma že tretji “best of” po letu 2008, le da je tokrat kontekst nekolikanj drugačen in da ne gre za čisto resnični “best of”. Na CD-ju in dvojni vinilki najdemo osemnajst pesmi, od tega je pet redkosti, uradno še neobjavljenih, ki povzemajo Springsteenovo kariero pred Johnom Hammondom. Šlo je za več bendov: prvi resen bend so bili The Castiles, ki so posneli celo neke vrste malo ploščo, drugi “velik” bend Steel Mill, v katerem se je Springsteen začel kaliti kot songwriter, zlasti pa je bil kitarist, točneje kitarska legenda jerseyjevske obale; bil naj bi namreč izjemno hiter in dober. Steel Mill je obetal, a razpadel, nakar je nastal Bruce Springsteen Band, ki tudi ni dolgo zdržal, a o vsem tem lahko berete v številnih biografijah o Springsteenu. Nakar preidemo v vmesno “folkovsko” in končno v najbolj znano obdobje od leta 1973, ko je Springsteen začel izdajati albume z E Street Bandom.
Pričujoči izdaji je pripeta še ena ne tako zelo mimobežna reč – avtobiografija. Springsteen jo je pisal zelo dolgo in jo končno napisal, album, ki je pred nami, pa naj bi bil komplementarna glasbena priloga. Če ga vzamemo kot takega, lahko rečemo: okej, nekakšen zgodovinski sprehod skoz glavne postaje, a čisto nekje na koncu je pesem Long Time Comin’ s plošče Devils And Dust (2005) in naslovna pesem s te plošče je, tako se zazdi po daljšem tuhtanju, tozadevno precej pomembnejša, tudi glede na protagonistovo aktivno politično udejstvovanje v zadnjem poldrugem desetletju. Prav tako bi, če bi že šlo za poglavja, skorajda ne smela umanjkati Long Walk Home, ki obvelja za najboljšo Springsteenovo “pozno” pesem, nekakšno avtobiografijo v malem, a zbirko namesto tega zaključi Wrecking Ball z ne ravno najboljšega istoimenskega albuma iz leta 2012. Marsikdo bi si verjetno želel marsičesa drugega, a pesmi so Springsteenove, življenje tudi, in menda že ve, zakaj je tako izbral – te pesmi mu očitno veliko pomenijo. Zato je bržčas uvrstil tudi Living Proof z albuma Lucky Town (1992), ki naj bi jo napisal ob rojstvu prvorojenca, čeravno je Better Days s tega albuma bolj spreten kazalec njegovega tedanjega življenja in s songwriterskega gledišča bržčas tudi boljša pesem.
Avtobiografija prihaja med nas 27. septembra in že nekaj časa vzbuja precej zanimanja. Odlomki kažejo, da bo precej intimna, Springsteen precej govori o težkih poglavjih v življenju, o katerih se je do zdaj zgolj šušljalo, a počakajmo, da knjiga zares izide. Na dotični plošči pa nas med neobjavljenimi in poznimi deli pričakajo res pomembna albumska (in pesemska) poglavja: Born To Run, The River, Nebraska, Born In The USA, Tunnel Of Love in Ghost Of Tom Joad. Ne gre se čuditi, da Springsteen z Nebraske ni izbral Highway Patrolman ali Johnny 99, pač pa My Father’s House, ki gre v korak z avtobiografijo, tudi Brilliant Disguise in Badlands sta pričakovani izbiri. S prvih plošč najdemo Sandy in solistično izvedbo Growin’ Up.
Po avtobiografiji naj bi prišel že napovedan solistični album, a iz Springsteenovega tabora za 2017 napovedujejo nadaljevanje turneje z E Street Bandom. Vmes bo kaj brati in poslušati – za zbiratelje in kompletiste, ki bržčas tistih pet ”neobjavljenih” pesmi že imajo, bo morda vesela novica, da jih zdaj lahko imajo tudi uradno. Pričujoča zbirka pa je tudi nekakšen dokaz, kako dober je bil Springsteen v prvih desetih letih svoje kariere. Pozneje je bil uspešnejši, a albuma The Wild, The Innocent & The E Street Shuffle (1973) ne dam za nobeno ploščo po letu 1987. 1987? Morda bi šli še kakšno leto nazaj …
