Šušljalo se je in došušljalo – The Boss je spisal avtobiografijo, čeravno je svojčas večkrat rekel, da ga to ne zanima, da zanj govorijo njegove pesmi. A po solidnem kupčku biografij, ki so se nabrale v vseh teh letih, kar nastopa in snema, se človek nehote vpraša: kaj pa njegova plat zgodbe?
Njegova plat zgodbe je, vsaj po prebranem sodeč, zanimiva, duhovita in elokventna. Naslov je nedvo(u)men. Springsteen je spreten stilist, ki pove ravno toliko, nič več, in to pove na duhovit način. V knjigi ni podrobnih, dolgih vpogledov v geneze posameznih pesmi in plošč, so pa vpogledi v prav to. V knjigi tudi ni podrobnih, dolgih vpogledov v njegovo zasebno življenje, a kar je vpogledanega, odstira kompleksno izkušnjo rokerja, ki mu rock’n’roll ne pomeni zgolj reklamne poze, ampak življenjsko držo. Zna se norčevati iz sebe (denimo iz najbolj znanega muskulatornega imidža osemdesetih), zna pa tudi reflektirati in priznati marsikaj. Tako so najbolj zanimivi deli knjige tisti zgodnji, o začetkih na jerseyjevski obali in prvih bendih, težka družinska izkušnja in rebusoidni odnos z očetom (saj se spomnite tistega navedka iz koncertne izvedbe The River na albumu Love 1975-85: »Ko te bo dobila vojska, bo iz tebe naredila moža!«). Nič manj pomembna niso splošnoživljenjska vprašanja; priznanja o nezmožnosti obdržati daljšo intimno zvezo in kako se je na koncu tudi to izšlo, a vendarle vse ni tako rožnato, saj je v ozadju ves čas prežala družinska bolezen, temna stran Springsteenovih, »po irski strani«, kot pravi Bruce, depresija, ki se je kazala tako ali drugače, skozi očetov alkoholizem in poznonočno verižno kajenje, skozi večne dvome njegovega sina in skozi paranojo in negotovost taistega; še pravi čas si je priznal, da potrebuje strokovno pomoč. Ko so se zadeve malce umirile, je dopolnil šestdeset let in depresija je spet udarila. »Vendar ni nikoli vplivala na mojo sposobnost nastopanja!« piše Bruce. »V studiu in na odru je bilo vedno vse v redu!« Težave so se začele potem, po skoraj štiriurnih odrskih odisejadah in zaključkih snemanj.
Tudi odnos z E Street Bandom je ena bolj pisanih zgodb Springsteenove življenjske poti. »Blood brothers«, to že, a Springsteen je kmalu ugotovil, da demokracija v bendu ne deluje, če ima frontman resnično vizijo, ostali pa sicer vanjo verjamejo, a so večkrat razpuščeni do absolutnega. Kljub temu nima kakšnih resnih slabih besed za nikogar, pove, kot se mu zdi, da je, a vedno poudari, da je na svoje sodruge silno navezan in da dejansko gre za zelo ozek intimen krog sodelavcev, v katerega ima vstop redkokdo. Dotakne se tudi proslulega konflikta z bivšim menedžerjem Appelom in prizna, da je tam okrog leta 1976-77 bilo burno, da je trajalo nekaj let, preden so se razmere umirile, a da mu je bil in mu vedno bo hvaležen za njegova gverilska dejanja, ko jih je najbolj potreboval. »Spravil me je v pisarno Johna Hammonda«, je še vedno navdušen Bruce. To je bil pravzaprav začetek Springsteenove zgodbe, kot jo poznamo in začetek silno individualne avtorske žilice, ki pa ne bi preživela brez kolektivnega duha benda. Na koncu se razpiše še o (drugi in še vedno aktualni) soprogi in potomcih, kjer občasno zaide v sentimentalnost, a to mu lahko oprostimo.
Ob prebiranju knjige nam postane tudi bolj jasno, čemu je za pripadajočo ploščo Chapter And Verse izbral, kar je izbral. Bili smo malce kritični do izbora in še vedno menimo, da bi lahko bilo kaj tudi drugače, a kot smo že zapisali, odločitve so njegove. Zadnja leta smo pri ploščah malce podvomili vanje, a to je pravzaprav naš problem.
