Prine se od 2015 ni oglasil z avtorskim albumom, a kljub nevšečnostim z zdravjem neumorno nastopa, med »premorom« pa je izdal ploščo duetov z Macom Wisemanom, arhivske posnetke iz časov pred prvo ploščo, koncertni album in tako naprej. Izšla je tudi biografija. Avgusta je ponatis na vinilu doživel njegov prvi album duetov s pevkami alt-countryja in folka, In Spite Of Ourselves, skoraj takoj zatem pa obelodanja drugi del te zgodbe, ploščo For Better, Or Worse, kjer se z izbranimi prijateljicami loteva countryjevskih standardov.
Poleg njegove soproge Fione, ki se mu pridruži v predelavi stare uspešnice zasedbe Ink Spots My Happiness, ki naj bi bila med drugim tudi prvi studijski posnetek Elvisa Presleyja, in vedno dobrodošle Iris DeMent (v dveh izvedbah), je na plošči nekakšen jagodni izbor »alternativnega« (Susan Tedeschi, Alison Krauss) in popularnega (Kacey Musgraves, LeAnn Womack, Miranda Lambert). Prine v kratkih dokumentarčkih ob izidu navdušeno govori o sodelovanju z Mirando, s katero je posnel Williamsovo Cold, Cold Heart, Kacey, ki je med drugim napisala zabavljico Burn One With John Prine, pa se pojavi v pesmi Mental Cruelty (morda se spomnite izvedbe Rose Maddox in Bucka Owensa).
Pohvaliti je treba nepretencioznost projekta, kar pomeni zlasti, da je glasbena spremljava nevsiljiva in »neproducirana«, narejena v nekakšnem countrypolitanskem alter-nashvillskem slogu brez privitih bobnov in sršečih kitar, egotizma takisto ni, a z izjemo omenjenih dveh duetov z Iris DeMent, ki je prednjačila že na prvi plošči duetov, in Falling In Love Again z Alison Krauss, izvedbe nekako ne zaživijo. Prineovemu starodavnemu zvoku glasu navkljub ostajajo nekako brezizrazne in generične. Na koncu nas sicer čaka presenečenje, solistična Just Waitin’, ki napoveduje novo avtorsko ploščo Johna Prinea, ki že nastaja. Mojster je že od nekdaj najprepričljivejši v interpretiranju lastnih pesmi, predelave drugih pa so mu sicer v veselje, a praviloma nikoli povsem ne uspejo, s častnimi izjemami, denimo Clay Pigeons Blazea Foleyja in še katera bi se našla, denimo Mr. & Mrs. Used To Be z Iris na novi plošči. V izvedbi Cold, Cold Heart, ki Prineovi izkušnji in letom pristoji, zmoti Miranda Lambert, ki je (vsaj zdaj) nekolikanj preveč mainstreamovska za prepričljive tovrstne izlete. Prav tako denimo Dim Lights, Thick Smoke potrebuje ognjevito honkytonkovsko izvedbo, ne intimne Prineove, ki jo zapoje z Amando Shires. Dve pesmi, ki ju najbolj poznamo v izvedbi Waylona Jenningsa, Storms Never Last in Dreaming My Dreams, nas prav tako pustita ravnodušne, druga s Kathy Mattea sicer manj kot prva z LeAnn Womack. Ognjevitost in prepričljivost, ki jo v Storms po desetletju burnega zakona slišimo iz glasov Jessi Colter in Jenningsa, v dotični izvedbi umanjkata in Prine ju ne zmore nadomestiti z minimalizmom.
A mož je zdaj sorazmeroma zdrav in dobre volje. Star je sedemdeset let in previharil je precej viharjev. Njegova kariera je v varnih družinskih rokah, njegova lastna založba deluje s polno paro in nastopi so še vedno polni. »Najpozneje januarja gremo v studio!« je napovedal. Iz njegovih ust v gibsone in telecastre!
