Norah Jones v štirih letih po izidu zadnjega albuma Little Broken Hearts ni spala, nasprotno – ves čas je nastopala, posnela album s svojo »drugo« zasedbo Little Willies, izdala album duetov, posnela ploščo z Billiejem Joejem Armstrongom in pridala še album z bendom Puss’n’Boots. Gotovo je bilo vmes še kaj. V zadnjem desetletju se je vse bolj odmikala od klavirja h kitari in to ji je ustrezalo, njen zvok je iz poslušljivega salonskega country-jazza prešel v bolj alter, ostrejše vode, kar je nakazovalo zrelost in voljo za eksperimentiranje. Vse, kar je lahko, je dosegla že s prvencem, zato je delala po svoje. Avtorski premik se je začel nakazovati že na tretjem albumu Not Too Late (2007), a vrh je dosegla z naslednjim The Fall leta 2009, z novo podobo in precej ostrejšo glasbo, ki pa kljub temu ni zvenela prisiljeno. Takega vrha ni več dosegla, o čemer smo pisali že ob izidu Little Broken Hearts, pa ob albumu Puss’n’Boots, in to velja tudi za pričujočo, čisto svežo ploščo Day Breaks, ki so jo že pred izidom kovale v zvezde domala vse glasbene revije, ji podeljevale visoke ocene in hvalile »vrnitev h koreninam«, kot je sama protagonistka poimenovala neke vrste reciklažo zvoka prvih dveh plošč.
Že prvi komad, ki je napovedal album, Carry On, ni dal slutiti česa posebnega, pesem je luštna in poslušljiva, baladna, kot nekaj s prve plošče, lounge country-jazzovski zvok pač, ki jo je naredil za zvezdnico in ji prinesel vse tiste grammyje. Nič narobe, seveda, spomniti se je treba, da je že na drugi plošči predelovala pesmi Toma Waitsa in Townesa van Zandta, in to ne slabo, na prvi pa Hanka Williamsa. A vendar je bil ta zvok precej mainstreamovski glede na to, kar je počela nekaj let pozneje z mustangom čez ramo in udarnim bendom za sabo.
Plošča, ki je pred nami, tematsko kombinira nekatere njene ostrejše prijeme s »kitarskih« plošč in prijetno senzibilno igranje s komercialno vidnejših. Če bi bilo treba iskati jedro plošče, tisto, ki najbolj prepriča, bi ga našli v petih komadih: uvodnem Burn, še enem avtorskem Flipside, in treh predelavah: Neila Younga Don’t Be Denied, Horacea Silverja Peace (ta jo vrača na čisti diskografski začetek, k prvemu EP-ju First Sessions iz 2001, kjer njena prva studijsko zabeležena izvedba te pesmi sklene dotični EP) in Ellingtona Fleurette Africaine, ki sklene ploščo. V srednjem in slednjem najbolj pridejo do izraza jazzovske korenine Norah Jones in plošča se konča na nekoliko močnejši noti. Na prav taki se tudi začne. Burn je zanimiv komad, besedilno od avtorskih domala najmočnejši na plošči, čeprav ne zdrži ves čas, vmes pa ni nič kaj posebnega, niti besedilno, niti glasbeno. Tragedy, ki je eden od singlov, je bolj ali manj pastiš, naslovna pesem prav tako, ob It’s A Wonderful Time For Love in And Then There Was You pa se spomnimo na Surprise z druge plošče.
Verjamemo, da si je Norah spet zaželela sesti za klavir, a saj ga ni nikoli popolnoma opustila. Verjamemo tudi, da si je zaželela spomniti se svojih klubskih začetkov, a saj tudi tega ni nikoli popolnoma opustila, igranju v velikih dvoranah in v številnih TV-oddajah navkljub. Tako Day Breaks ne pomeni kakšnega večjega, pomembnejšega poglavja v njenem ustvarjanju, zgolj znamenje ob poti, ki se ga splača slišati zaradi že omenjenih petih komadov, a The Fall vsaj za podpisanega še vedno ostaja najbolj drzno in najzrelejše poglavje na njeni glasbeni poti. Škoda pa je, da plošča kot celota deluje bolj kot kulisa – albumu The Fall sem pošteno prisluhnil, nov album pa bo služil bolj kot ozadje, kar morda ni bil ravno namen.
