Nikki Louder in Repetitor; Kino Šiška, 20. oktober 2016
foto: Nejc Ketiš
Bil je deževen dan, prekleto deževen. Skoraj je lilo kot iz škafa. Varnostniki v zloščenih čevljih so nemirno dokončali cigarete in se pripravili na prihajajoči val starih pankerjev in pankeric, dolgobradih očetov, ki so prišli točno zaradi čuvanja svojih otrok, pripadnic nežnejšega spola, ki so bile pripravljene predreti zvočni zid, »smells like teen spirit« mladine, ki vestno spremlja Repetitor že od prve plate in tudi tistih vmes med alter, punk, postpunk, stoner in vse, kar ni možno stlačiti v predalčke žanrov. Čutiti je bilo napetost v zraku. Napetost pred dobrim koncertom. Mnogokrat se zgodi, če preveč pričakuješ, da ostaneš brez. Mr. Moonlee izjavi: »Prepusti se.« Ali pa je bila to samo moja napetost pomešana z dvema vrčkoma. Nikki Louder – glasna Nikki, zavedajoča se pomena predvozača, je odigrala hrupno, korektno in točno. Ja, prav ste prebrali, točno. Nikki Louder prijetna živčnost na meji rokenrola in noisea.
In Repetitor so začeli TOČNO! Kaj takega!
Preden sem se usedel na nekontrolirano vožnjo z vlakcem smrti z bendom iz Beograda, sem spokojno sedel na robu Katedrale v Kinu Šiška, opazoval starejše pripadnike baje izumrle scene, kako v ozadju stoje polagoma pijejo pivo in novi val, ki se je usedel in zasedel svoj prostor pod soncem, kakor to počnejo obiskovalci festivalov, kjer se zgrinja več desettisočglava publika željne glasbe.
»Hej!,« je bil pozdrav Borisa, pevca in kitarista rahlo na trnih, ki je čakal na izbruh. Basistka je previdno stopila pred publiko s spoštovanjem. Bobnarka je zavihtela svoje dolge lase, čakajoča na nevihto. Zagnali so mašino imenovano Repetitor. Ma kakšno ogrevanje v smislu, par komadov pa bo odklop! Takoj, zdaj, BUM! Borisov skok na ojačevalec je dal vedeti, dobrodošli na okean… prepusti se nevihti ali pa odidi. Tiste, ki smo ostali, nas je odpihnilo. Mešanica starih hitov in novi komadi, prežeti z ljubezensko tematiko, ki so lahko poslušani samostojno ali v celoti, je bila odprava, ki se ni nikdar vrnila v normalno stanje. Povabili so nas v sobo, kjer se je realnost trdih rifov mešala s sanjami oboževalcev dobre glasbe. Ojačevalce so odprli do daske, OI OI! in publika je vrnila krik svobode, nekontroliranega besa in občudovanja nazaj na oder skupini, ki je tudi sama bila prijetno šokirana na odzivom. Basistka izjavi: »Pa što vam mi to sviramo, da ste ovakvi?« (Pa kaj igramo, da ste takšni?). Bobnarka je zlomila palčke, istočasno prijela druge in je razbijala po bobnih kot da je konec sveta. Boris je izgubljal pamet v igranju (pozitivno mišljeno), prijetno odklopljen se je spuščal v občinstvo, ki ga je nekajkrat dvignilo in ga vrnilo na oder, ki ni več razlikoval meje med nami in bendom. Lirika daje vsemu samo še piko na i! Enostavna, močna in spevna nam sporoča misli, da je lepo živeti, včasih malo manj, moramo dati prednost čustvom, odklopiti se iz razuma. Ljubezen v različnih oblikah je rešitev. Nova plata Gde češ ni postpunk na prvo žogo. Je na katerokoli žogo.
Bis je bilo posebno poglavje nastopa. Ponovni odklop in instrumentalna Djevojke idu u Minhen je dvorano streslo do temelja. Kriki, plesi pripadnic nežnejšega spola in uživanje vseh v čustvenem dojemanju nastopa, ki se ga bomo še dolgo spominjali.
Crvena je komad, ki ni divji, ni tipično Repetitorski, je pa prikazal potovanje v drugačen svet, v odmaknjen svet trojice, ki suvereno udriha po inštrumentih, ki so začuda zdržali pritisk in Borisova izjava: »Okej, nadaljevali bomo, če bodo inštrumenti zdržali,« je prikaz, kaj se je zgodilo na preklet deževen dan na koncertu Repetitor, tria iz Beograda, ki nas je povabil v maksimalno dozo odklopa in norosti. Norosti, ki pride prav v teh časih. Grmelo je.
