Orkester Slovenske filharmonije

Orkester Slovenske filharmonije v Modrem abonmaju 2; Cankarjev dom, Ljubljana, 7. oktober 2016

michael-m-kofler-foto-irene-zandel

foto: Iréne Zandel

 

Tako kot ostali orkestri je tudi Slovenska filharmonija (SF) že dodobra zajadrala v kljub vsemu še svežo koncertno/abonmajsko sezono 2016/2017. Pojavile pa so se tudi določene novosti: že dodobra utečena abonmajska “staroselca” modri in oranžni abonma sta dobila eksotično zveneča “nadimka” Stravaganze in Juventus senectutis, novost v ponudbi pa je tudi študentski abonma, katerega oglaševalski slogan “Potem pa v Filho!” je naletel na precejšnje neodobravanje. Več o (ne)posrečenosti vsega skupaj bomo seveda lahko rekli ob izteku abonmajske sezone konec pomladi 2017, tokrat pa si pobliže oglejmo drugi koncert modrega abonmaja.

Na koncertu, ki ga je vodil šef dirigent orkestra SF Uroš Lajovic, je nastopil še avstrijski flavtist Michael Martin Kofler, nastopajoče pa je (spet) pričakala precej prazna Gallusova dvorana. Po svoje se mi zdi zanimivo – če že ne kar neverjetno – da je za SF ob dokaj pičlem obisku, ki zdaj traja že kar lep čas, sploh še smiselno, da vsak abonmajski koncert priredi v dveh večerih (četrtek in petek), sploh glede na mnoge in visoke stroške. Sezono ali dve nazaj je bila očitna cena za takšno “vztrajnost” vodstva SF ukinitev devetega koncerta obeh abonmajev, kako bo v prihodnje, pa bomo še videli…

Po precej dolgem čakanju je Lajovic vendar prišel na oder in koncert se je začel s kratkim in počasnim uvodom uverture k operi Vilinsko dete našega relativno slabo znanega in redko izvajanega skladatelja Jurija Mihevca (1805–1882). Uvodu je sledila fuga v godalih s ponavljajočo frazo, ki so jo pozneje povzeli tudi drugi instrumenti. Pričujoča uvertura je vedra in poslušljiva skladba beethovnovskega duha (nenazadnje je bil Mihevec takorekoč sodobnik velikega skladatelja) in kot taka tudi programsko primerna za tokratni koncert. Bila pa je tudi lepo odigrana; posebej se je izkazala godalna sekcija.

Solist Kofler je nastopil s Koncertom za flavto in orkester v h-molu, op. 30 (17) nemškega skladatelja (in prav tako Beethovnovega sodobnika) Bernharda Romberga. Flavtist je bil prelesten v celotnem dinamičnem in diapazonskem obsegu glasbila; ton se je po plemenitosti in barvi predvsem v zgornjem registru občasno približal Galwayju. Dinamično sodelovanje z orkestrom je bilo dobro, glasba pa v podobnem prijetno poslušljivem slogu, kot uvodna uvertura. Ob tehnično ne preveč zahtevnem partu I. stavka bi si moral solist vzeti več interpretacijske svobode, podobno tudi v počasnem II. stavku, kjer bi mestoma lahko dodal več vibrata, v zadnjem stavku koncerta, ki je sicer – zanimivo – brez solistične kadence, pa bi se lahko tako orkester kot Kofler (kljub poplesovanju) dramatično bolj eksponirala. Za aplavz se je flavtist zahvalil v slovenščini; doma je namreč iz naše bližine – Beljaka in za dodatek zaigral še znamenito Debussyjevo Syrinx – dobro, a nikakor tako čarobno in prepričljivo, kot pred dobrimi tremi leti Emmanuel Pahud.

Kot zadnje dejanje tokrat resnično klasičnega koncerta v obliki uvertura – koncert – simfonija je naposled zazvenela še priljubljena Beethovnova Simfonija št. 3 v Es-duru, op. 55, “Eroica”. Uvodni stavek so sicer omadeževala preveč statična godala in relativna ignoranca skladateljevega napotka con brio, a je stavek tako dolg, da se je vtis sčasoma popravil in zazvenel bolj prepričljivo. Na začetku II. stavka (žalna koračnica) je klecnila skupna igra, poleg tega je orkester dirigentu uhajal izpod dinamičnega nadzora in vse skupaj kljub svetlim trenutkom v srednjem delu stavka ni izzvenelo ravno posrečeno. V III. in zadnjem stavku smo le slišali nekaj več tiste ognjevitosti, ki smo jo pogrešali v prvem, sicer pa ob dirigentsko in izvedbeno večinoma korektnem branju partiture kljub materialu, ki to vsekakor omogoča, nismo slišali znatnejše barvitosti in izvedba je ostala pretežno v sivem povprečju. Naj bodo prihodnji abonmajski koncerti bolj navdušujoči – tako v dobro glasbenikov kot tudi poslušalcev.

Share