Iz zakladnice velikih robnih albumov (70)

amm-crypt

 

AMM : The Crypt (Matchless Recordings, 1968)

 

Tale robni album je pravzaprav zadnji del »trilogije« besedil o britanski novi muziki šestdesetih in sedemdesetih let. Najprej smo v esejih Nove Muske objavili spis Čas odločitev: Britanska eksperimentalna in improvizirana godba v šestdesetih in sedemdesetih letih, zatem pa še intervju s sedanjima članoma AMM, pianistom Johnom Tilburyjem in tolkalcem Eddiejem Prévostom.

Manjka tvarina, sound, zvok, AMM konkretno. Izbor je segel k posnetkom iz leta 1968 The Crypt, še dopolnjenim pozneje pri Prévostovi založbi Matchless Recordings. V pričujočem besedilu bo seveda nekaj obnove.

AMM je improvizacijski kolektiv z najdaljšim stažem na svetu. V desetletjih preobrazb, personalnih sprememb in razkolov se je sčasoma spreminjal tudi njegov zvok, njegova jakost, rokovanje s časom, dinamiko tona, neglasbenim šumom, ki postaja glasben – z glasbenostjo samo. Tok muziciranja je z leti postal bolj zlóžen, ton in zven bolj premišljena, a nič manj intenzivna kakor v začetkih. Zvok skupine je od njenih začetkov sprašujoč, človeško odprt. Ni ravnodušen. Nakopičena modrost in dolgoletne izkušnje se poznajo, vendar srčnost v igranju na podlagi temeljnih oblikovanih načel v skupini ostaja podobna. Ta načela je v znanem besedilu o etiki improvizacije leta 1967 najbolj prepričljivo artikuliral tedanji član AMM, Cornelius Cardew: »Iščemo zvoke in primerne odzive nanje, ne pa, da si jih izmišljujemo, jih vnaprej pripravljamo in proizvajamo.«

Večina članov AMM je izhajala iz jazza in britanskih jazzovskih skupin, ki so se zgledovale po ameriškem free jazzu. V zametkih AMM so v njej muzicirali kitarist Keith Rowe, tenorsaksofonist  Lou Gare, basist Lawrence Sheaff (člani jazzovske skupine pianista Mikea Westbrooka) in bobnar Eddie Prévost. Ogrodju AMM, triu Rowe, Gare, Prévost, se je leta 1966 priključil Cornelius Cardew, edini glasbenik, ki je prihajal iz sveta umetne glasbe, se pravi moderni, šolani skladatelj iz »resnega sveta«. Cardew je od konca petdesetih let odigral ključno vlogo pri vključevanju in prenosu idej ameriške eksperimentalne glasbe in nedoločene kompozicije (njenih vodilnih imen, kot so bili John Cage, Morton Feldman, Earl Brown, Christian Wolff, La Monte Young) na britanska tla in pri formiranju britanske eksperimentalne glasbe kot samosvoje alternative Američanom, ki je bila v nenehnem plodnem dialogu in polemiki z njimi, tudi odmiku zaradi čedalje več nakopičenih  zunajglasbenih reči z bolj poudarjenimi družbeno-političnih implikacijami eksperimentiranja, kakor je bil to slučaj z ameriškimi eksperimentatorji.

Muzikologinja Virginia Anderson poudarja, da so eksperimentatorji (skladatelji in izvajalci) ves čas striktno ločevali med improvizacijo in intepretacijo kompozicijske nedoločenosti (indeterminacy). Vendar je ravno kolektivna improvizacija AMM izkazovala ideje teksture in interaktivnosti, ki jih je bilo mogoče pripisati interpretaciji nedoločene glasbe. Saksofonist Evan Parker, občasni zunanji sodelavec AMM, je med seboj primerjal muziciranje in metode tedaj delujočih skupin, Spontaneus Music Ensemble in AMM. SME pripisuje atomističnost: razdrobiti glasbo na majhne sestavne delce in jih kolektivno sestavljati skupaj, vse z namenom, da se čedalje manj poudarja solistična narava improvizacije (podedovana iz jazza), ki jo zamenja kolektivni proces. Procedura AMM je za Parkerja laminarna (pozneje jo je Prévost preimenoval v laminalno): tudi tu je solo izgubljen, poudarek je na kolektivnem, skorajda orkestrskem zvoku, vendar je tu glasba zgrajena iz plasti, ki se stikajo, prilegajo druga drugi in ustvarjajo novo celoto. SME je bolj konverzacijski, dialoški; dejanje enega igralca določa odziv drugega, poteka medsebojna izmenjava kratkih melodičnih fragmentov. AMM je plod kolektivne akcije, laminalni zvok je posledica doneskov posameznih članov, kjer vsak posebej izpolnjuje svoje vloge v celotni teksturi. Je pa še ena razlika, na katero je opozoril pianist John Tilbury: pri krogu SME je bilo več afriškoameriških vplivov, AMM kot nekakšna »verska sekta« pa je bil bolj usmerjen proti vzhodu, proti Kitajski, Japonski, vzhodnjaški filozofiji, konfucionizmu, taoizmu, zenbudizmu in to nekaj let pred maoizmom, ki je v začetku sedemdesetih postal razkolniška sila v kolektivu AMM.

Tokrat prepuščamo besedo kitaristu Keithu Roweu (intervju z avtorjem, 2009). Pogovor je stekel o o zapuščini AMM:

»Po resnici, nisem prepričan. Iz zgodovine moderne umetnosti vemo, da je Picasso potreboval ogromno let, preden je z deli prišel v javnost in preden so ga umetniški krogi sploh sprejeli. Zato pa je v v svoje delo in vizijo ves čas popolnoma verjel. Če že brskava po zapuščini AMM, potem bi izluščil en sam posnetek, album Crypt iz leta 1968. Po mojem bi ta posnetek lahko predstavljal zapuščino AMM. Je neujemljiv, tako kot je odlika Picassovih del, da so še danes neujemljiva, izzivalna, težko doumljiva. Točno to rad počnem. Moj sinočnji nastop (v galeriji kapelice na Kersnikovi 4, op. avtorja) je bil razdrobljen na podoben način. Tega muziciranja ne moreš ujeti na CD, ker je vsebovalo kopičenje čudaških zornih kotov, sopostavljanj, težavnih preklopov. Morda je ravno to zapuščina AMM. To nosim s seboj 40 let, je nekaj, kar odraža človeško eksistenco, je zbir odpadkov.«

»V AMM smo razvili poseben občutek torelance – če je nekdo prišel z glasbeno idejo, ki ti ni bila povšeči, smo to obravnavali kot svojo napako, kot lasten manko v igri in ne v igri tistega, ki je glasbeno gestikuliral. Sčasoma razviješ več načinov za opozarjanje na tovrstne momente, najpogostejši je ta, da preprosto nehaš muzicirati in počakaš na primeren vstop v igro. Druga možnost je, da se tej igri takoj pridružiš in soigralcu ponudiš nekaj iztočnic, ki bodo zrahljala njegovo namero. Vendar o tem običajno po koncertu ne govorimo. To bi bilo grobo in nevljudno. Bili so tudi časi, ko smo vsak pri sebi več reflektirali, analizirali kot pa igrali, ena ura igre in sto ur razmišljaja.«

Na The Crypt leta 1968 muzicirajo: Keith Rowe (električna kitara), Eddie Prevost (tolkala), Cornelius Cardew (klavir), Christopher Hobbs (tolkala) in Lou Gare (tenorsaksofon). Ovitek je kot večino izdelal Rowe.  Do zadnje kaplje intenzivnosti prignana nova muzika.

Share