»Ati, so bili Beatli tako dobri kot Bay City Rollers?« – »Verjetno ne!« Zabaven dialog med najmlajšo potomko producenta Georgea Martina in starosto samim, ki je leta 1977 pripravil prvo različico pričujočega albuma. Šlo je za edino uradno koncertno ploščo Beatlov, posnetki pa so bili stari več kot deset let. Martin je bil vedno skeptičen do končnega izdelka, saj se Beatlov ni skorajda nič slišalo iz kričanja in vsesplošne evforije občinstva na legendarnih ameriških nastopih 1964 in 1965. Na novi, obdelani različici, se Beatle sliši bolje. Točneje: Beatle se končno le sliši.
Nekdanje polurne nastope je morda komu težko primerjati z današnjimi maratonskimi koncerti, a Beatli niso imeli časa za maratone. Če niso bili na odru, so bili v studiu, če niso bili v studiu, so imeli fotoseanse, če že niso bili pred kamero, so bili bržčas spet v studiu. Nenehno na poti in nenehno pod pritiskom ustvarjati in pošiljati nove pesmi med občinstvo. V ZDA je bil ta tempo zastavljen še bolj divje: na vsak angleški album sta v povprečju prišla dva ameriška. Beatli sami niso imeli pojma, kaj se dogaja pri Capitolu, ki je skrbel za njihovo diskografijo v ZDA in jo masakriral do absolutnega, brez kakršne koli empatije ali spoštovanja do umetniške integritete. Brigalo jih je, kako so si Beatli zamislili svoje plošče, da je le bilo dovolj gradiva za nenehne izide.
Beatli so nastope leta 1964 in 1965 še vedno bolj ali manj uokvirjali v rokenrolovsko klasiko; po letu 1964 manj, a na nastopih so še vedno izvajali pesmi Larryja Williamsa, Little Richarda, Chucka Berryja, Carla Perkinsa in drugih. Tako se tudi na pričujoči »obdelani« različici kalifornijska zgodba začenja s Twist And Shout in uradno končuje z Long Tall Sally. Kot bonus so tu še štiri pesmi, tri avtorske in Perkinsova Everybody’s Trying To Be My Baby. Od novejših uspešnic najdemo Help! in Ticket To Ride, albuma Rubber Soul še ni bilo. Preostalo je beatlovski standard iz tistih let: nekaj zgodnjih uspešnic (All My Loving, She Loves You, I Want To Hold Your Hand), obvezna Ringova pesem Boys, pa prerez s plošč leta 1964 (Can’t Buy Me Love, She’s A Woman, You Can’t Do That, Baby’s In Black). Kritiki se najbolj navdušujejo nad izvedbo McCartneyjeve Things We Said Today (z angleškega albuma A Hard Day’s Night in ameriškega Something New iz 1964), ki je obveljala za eno prvih beatlovskih pesmi »s težo«, čeprav je že Lennonova A Hard Day’s Night in, če smo pošteni, There’s A Place iz leta 1963, skrivala dokaze o tem, da Beatli niso zgolj lahkotni rokenrolovski bend. Things We Said Today je v živo zagrmela bolj kot s plošče, zlasti je bil opazen razkorak v tempu med kiticami in srednjim delom, ko se vzdušje »razbesni« in nato, v kiticah, spet pade nazaj v umirjenost. Novi izdaji, ki sicer najavlja tudi film Eight Day’s A Week o beatlovskih turnejah (tudi pri nas si ga lahko ogledamo na Liffe), je priložena knjižica s podatki, eseji in arhivskim gradivom, čakamo pa še vinilno različico, ki bojda pride sredi novembra.
