Orkester Slovenske filharmonije v Modrem abonmaju 3; Cankarjev dom, Ljubljana, 27. 10. 2016
Na tretjem koncertu svojega Modrega abonmaja je Slovenska filharmonija (SF) v posluh ponudila glasbo Satieja (v Debussyjevi orkestraciji), Fedeleja, Rahmaninova (v Respighijevi orkestraciji) in Respighija, koncert pa je potekal v okviru 18. Festivala Slowind 2016 in je dajal vtis precejšnje programske nadrobljenosti oz. posiljenosti z moderno skladbo za solo violino.
Prva od dveh Satiejevih skladb Gymnopédie, ki sta izvirno seveda klavirski, orkestriral pa ju je Claude Debussy, se je začela s ponesrečenim nastavkom hornov in lepim solom oboe Matjaža Rebolja. Natanko isti scenarij se je ponovil tudi v drugi skladbi, obe pa sta bili sicer izvedeni lepo, transparentno in dovolj občuteno, sploh godala.
Koncert za violino in orkester “enega najpomembnejših italijanskih sodobnih skladateljev” (tako v koncertnem listu) Ivana Fedeleja (roj. 1953) v štirih odsekih steče brez premora. Gre za moderno, avantgardno glasbo večinoma disharmoničnega značaja, v zmanjšani komorni simfonični zasedbi pa najdemo tudi cimbale in spekter posebnih učinkov (škripajoče igranje viseče činele z godalnim lokom, pomemben part vibrafona in marimbe, uporaba dušilca pri tubi). Skladba v pretežno strašljivem, na trenutke filmskem ozračju v boulezovskem stilu predstavi niz odlomkov in fragmentov brez oprijemljivih motivov ali fraz z izmenjavo počasnih in hitrih epizod ter z navidez aleatorično spremljavo orkestra, ki pa je bil pri tej skladbi v dobri formi. Med “tematiziranjem vprašanja sonatne oblike” (v koncertnem listu) je italijanski solist in “skladateljev dolgoletni interpret” Francesco D’Orazio svoj običajni instrument – vsekakor izkušeni in tehnično dobro podkovani glasbenik igra na Guarnerijevo 305 let staro glasbilo – zamenjal za električno violino in dodal celo prav rockovsko distorzijski in wah-wah(!) efekt. Po viharnem ozračju se skladba naposled popolnoma umiri in se konča v istem perkusivnem ozračju, s katerim se je začela. Po pričakovanju dodatka nismo slišali.
V nadaljevanju koncerta smo najprej prisluhnili Rahmaninovim Petim etudam, P. 160 v orkestraciji Ottorina Respighija. Glede na vse okoliščine – klavirski izvirnik, programski naslovi posameznih stavkov in mojstrska orkestracija – je seveda nemudoma mogoče povleči vzporednice npr. s Slikami z razstave (Musorgski, ork. Ravel), kot je namignil tudi koncertni list. Vseh pet etud je fascinantno zvenečih in v popolnoma respighijevskem duhu seveda tudi skrajno spretno orkestriranih. Delo na koncu dejansko res izzveni kot nekakšne “Slike z razstave v malem” – polno je raznolikih zvočnosti in razpoloženj, temelji pa res na izjemno mojstrski in natančno premišljeni instrumentaciji v najžlahtnejšem duhu največjih mojstrov te glasbene (pod)umetnosti – Rimski-Korsakova, Ravela, Richarda Straussa in Ralpha Vaughan-Williamsa, če jih omenimo le nekaj. Barvit je bil predvsem IV. stavek (Volk in rdeča kapica) s slikovitim odlomkom, ki zelo spominja na poznejši priljubljeni t.i. mickeymousing, kompozicijsko tehniko tonskega slikanja, ki jo dobro poznamo predvsem npr. iz risank o Tomu in Jerryju.
Koncert je sklenila priljubljena Respighijeva simfonična pesnitev Rimske pinije, P. 141, karseda slikovit glasbeni prikaz mnogih mogočnih dreves večnega mesta, ki so bila skozi stoletja in tisočletja priča številnim zgodovinskim dogodkom in epohalnim prelomnicam človeške usode. Štirje stavki skladbe, ki jo je SF v sklopu (tedaj prav tako Modrega) abonmaja nazadnje izvajala pred dvema letoma in pol, so večinoma izzveneli prepričljivo, še najbolj so zmotila občasna dinamična nesoglasja. Posebej je treba izpostaviti lepo igro godal in solo klarineta (Massimiliano Miani) v prelestnem III. stavku (Pinije na Janikulu) ter fascinantni in veličastno-dramatični sklepni stavek (Pinije ob Apijski cesti), v katerem se ob odmevajočih fanfarah trobil in koračnem ritmu tolkal in nizkih glasbil ter grmenju orgel zmagovite rimske legije v bleščavi sončnega vzhoda slavnostno vzpnejo na Kapitolski grič. Žal prav tu v zadnji tretjini stavka kolosalni crescendo velikega simfoničnega orkestra pogosto postane neobvladljiv in tako je bilo tudi tokrat; francoski dirigent Pierre-André Valade je cel koncert deloval precej nezainteresirano in nenavdihnjeno (tudi med izvedbo “svojega” Satieja/Debussyja) in “zahvala”, da je izvedbeni nivo ostal sorazmerno visok, gre tokrat dejansko predvsem orkestru, Valada pa bomo hitro pozabili. Vrhunec in z njim konec stavka je bil tako kljub impresivnosti nedopustno preglasen in preforsiran, vseeno pa so gostujoči glasbeniki (šest trobilcev Orkestra Slovenske vojske ter organist Gregor Klančič) svoje delo opravili zgledno.
