Leonard Cohen

 

»Suzanne te odpelje na svoje mesto k reki…« Prve besede s prvega albuma Leonarda Cohena, v letu 1967, ko je nastal, sicer cenjenega, a finančno precej nestabilnega kanadskega pesnika in romanopisca. Spoštovanje na domači, sprva montrealski literarni sceni, si je pridobil že precej zgodaj, leta 1956 je izdal prvo pesniško zbirko Let Us Compare Mythologies in do leta 1967 še dva romana in tri pesniške knjige. Zbirka Flowers For Hitler je leta 1964 denimo vzbudila precej pozornosti tudi v širšem ameriškem prostoru, kompleksnost in kontroverznost drugega romana Lepi zgubljenci, ki še vedno obvelja za najbolj znano Cohenovo literarno delo, pa ga je leta 1966 postavila na piedestal med najvidnejše sodobne prozaiste. Denarja kljub temu ni bilo, sodelovanju v družinskih poslih se je odpovedal in po precej pestrem asketskem obdobju življenja na grškem otoku Hydra je moral najti nekoliko bolj zanesljiv vir zaslužka. Na občasnih izletih v Kanado in New York je okrog leta 1965 slišal Dylanove električne albume, leta 1966 pa mu je v oči padel podatek, da je Dylan album Blonde On Blonde snemal v Nashvillu, središču country glasbe, ki je za tedanje rockerje in folk izvajalce pomenil tudi epitomizacijo komercializma v glasbi. Z Dylanovo prisotnostjo se je ta aspekt spremenil, Nashville je postal kul, Cohen pa je bil countryjevski glasbi privržen že od mladih nog, imel je celo bend Buckskin Boys. Vendar se je »na poti v Nashville ustavil v New Yorku«, kot je sam dejal, in tam počakal še nekaj časa. Kot songwriter je tako najprej opozoril nase kot pisec pesmi za druge. Prva, ki je izvajala njegove pesmi, je bila takrat že uveljavljena pevka Judy Collins, tudi »sokriva« za njegove prve kantavtorske korake na odru. V studiu so najprej skušali njegove pesmi posneti v bolj polni zasedbi, a ni uspelo. Ko je album izšel, se je izkazalo, da je njegova odlika ravno glasbeni minimalizem, čeprav pri kritikih ni bil sprejet z enoglasnim navdušenjem – menili so, da je Cohen kot pevec preveč monoton, pesmi pa so pohvalili, zlasti besedila. Ki so bila seveda poezija. Kar nekaj pesmi s prvih plošč je v taki ali drugačni obliki sprva ugledalo luč sveta v pesniških zbirkah, med njimi tudi proslula Suzanne, ki je Cohenu naredila ime. »Pesem o Suzanne je bila čisto novinarstvo,« je pozneje dejal. »V čaju so bili res koščki pomarančne lupine. In živela je ob reki v Montrealu. In vodila me je k sebi. Tam sem lahko slišal čolne, ki so pluli mimo in z njo sem lahko preživel noč. In dotikal sem se njenega popolnega telesa z mislijo. V glavnem zato, ker je bila poročena z mojim dobrim prijateljem in se je nisem smel dotikati s čim drugim!«

Cohen je bil do “menedžerske” turneje leta 2008, s katero je pol desetletja pozneje tudi zaključil svojo performersko kariero, zelo nerad na odru, šele na koncu se je sprostil in začel zares uživati. Tudi pisanje je bilo muka, težko mu je šlo od rok, tesal je in obdeloval in pridelal enega najbolj spoštovanih in kakovostnih pesniških opusov 20. stoletja. Zapustil nas je 10. novembra, kot nekakšen zapik na leto, ki je klestilo po popularnoglasbeni sceni. Pa vendar… lahko Cohenovemu glasbenemu delu rečemo popularna glasba? To, da so njegove pesmi bile priljubljene, ga seveda ne izenačuje s popevkarji. Cohenova glasba (kot tudi glasba ustvarjalcev, kot so Dylan, Kristofferson, Waits, Joni Mitchell, Patti Smith idr.) je resna glasba, ki se je prijela ljudi ravno zaradi svoje neponarejenosti. In čeravno omenjeni ustvarjalci nikoli niso imeli za sabo tako širokih množic kot denimo Elvis, Bee Gees, Liberace ali Paul Anka, saj niso merili na všečnost in zabavljaško plat glasbene industrije, jim je iskrenost njihove izpovedi pred oder pripeljala prepričana ušesa. Všečnejše preobleke svojih pesmi so prepustili drugim izvajalcem, kar jim na daljši rok tudi ni škodilo, saj je fragment tistega občinstva prišel tudi pod njihov oder slišat, za kaj gre. A njihova največja odlika je, da niso sklepali kompromisov, ki bi njihovo umetniško vizijo pognala v cenenost. Cohenu so sicer nekateri očitali sodelovanje s Philom Spectorjem, a še tista plošča se je v naslednjih letih navkljub preproduciranosti izkazala za skrit biser v njegovem opusu. In ko je prijel v roke Casio, je bržčas že vedel zakaj.

Poslovil se je preroško, z letošnjo ploščo You Want It Darker, in z njo ustvaril veličasten avtorski pogled na neizogibno minevanje, na bližino smrti, ki na koncu vsaj na videz vedno zmaga. A zgolj na videz, saj zapuščine ne zmore uničiti. Cohen se je s smrtjo sprijaznil: “Če naj bo temneje, pohodimo plamen!” je zapisal na zadnji plošči. Že leta 1984 pa v pesmi If It Be Your Will povedal tudi:

In pokliči nas,

tesno nas prižmi,

otroke svoje vse,

v capah iz luči.

V capah iz luči,

pripravljene na kri,

da končamo noč,

če tako veliš. 

(prev. M. Krajnc)

 

Srečno pot, Mojster!

 

Share