Marianne Faithfull je leta 2014 izdala album Give My Love To London in šla na evropsko turnejo. O albumu smo pisali lani, pravkar pa je izšla koncertna plošča, ki beleži turnejo, in od katere je večina glasbene srenje pričakovala dvojni ali morda celo obsežnejši prerez uspešnic, češ, gospa hodi s palico, zdravje jo izdaja, zdaj je čas. Marianne se leta 2014 ni ozirala na govorice, na pot je šla z bendom, ki zmore igrati tako njene brechtovske recitale kot ognjevito rockovsko glasbo. Oboje slišimo v – kdo bi morda dejal kratkem, a tolikanj intenzivnejšem – izboru na pričujočem enojnem albumu z desetimi pesmimi, ena od njih je kratek uvod v koncertiranje. Kitarist Rob McVey, basist Jonny Bridgewood, klaviaturist Ed Harcourt in bobnar/klaviaturist Rob Ellis so ustvarili popolno glasbeno podlago za Mariannine interpretacije. Izbor temelji na omenjenem studijskem albumu, kar šest pesmi slišimo z njega, tri preostale pa pomenijo zares zgoščen vpogled v leta pred tem. Vsaj zase vem: odkar sem slišal pričujočo različico As Tears Go By, se mi ne bo več tožilo po izvirni, enostavno pozabimo jo. Marianne z bendom jo tako odgrmi, da pozabimo tudi, da je gospa v šestdesetih, ko se marsikdo iz njene generacije umika v varno akustiko. Takisto velja za Sister Morphine, zdaj tudi z njenim avtorskim imenom, ki postane definitivna različica pesmi in ne več zgolj (po krivici) stran B davnega singla ali pa »Jaggerjeva pesem« na Sticky Fingers. V sedmih minutah in nekaj drobiža Marianne povzame svoje najtemnejše obdobje z glasom in izraznostjo ustvarjalke, ki je, če uporabimo verz njenega sodruga, pokojnega Cohena, »že bila v peklu, da je smela priti v nebesa«. Ko si star dvaindvajset let, si morda na tleh, pri sedemdesetih pa, če preživiš, dobro veš, zakaj tako. Podobno srhljivo obdelavo doživita Caveov viktorijanski holokavst z »londonske« plošče, ki v hipu povozi sicer odlično studijsko različico in Watersova Sparrows Will Sing. Marianne v njej naenkrat ni več na evropskem odru, pač pa se nekje sredi noči v odročnem pubu bori z demoni. In, če že želijo hite, tuhta Marianne, pa naj imajo še balado o Lucy Jordan. Vse »ne-londonske« pesmi učinkovito dopolnjujejo koncept in brez pomisleka zapišemo, da gre za vrhunec Mariannine interpretacijske ustvarjalnosti (to, da je tudi avtorica, je kvečjemu dodana vrednost). Zdaj, pomirjena s sabo in svetom, lahko končno v miru reflektira. Vprašanje je, kako bo z nastopanjem v prihodnje; je to zapik ali zgolj vmesni čas, a album No Exit je popoln povzetek njene koncertne persone in tudi siceršnjega polstoletnega ustvarjanja, DVD, ki je takisto na voljo, pa vam atmosfero nastopov tudi dodimenzionira.
