Plošča Locust Valley je vabljiva popotnica pred sobotnim koncertom avstrijske zasedbe Hella Comet v Cerknem Pr’ Gabrijelu. Tretji album odpre kitarsko škripanje in efektirano brnenje, ki ostaja rdeča nit do konca. Hella Comet so še eni bodočniki sonicyouthovskih brigad z odvrnjenimi knofi do konca. Vendar kultni Newyorčani so zgolj eden od navdihov tega kvarteta iz Gradca, ki zagreto presnavlja dobršen kos zakladnice kitarskega alterrocka zadnjih štirideset let, od Metal Machine Music naprej.
Izvirajoč iz shoegaza in postrocka so se Hella Comet razvili v kredibilen rock bend z močnimi in domišljenimi komadi. Hiter prelet čez predhodnje izdaje razkrije večjo kohezivnost novih pesmi, ki se ne kaže samo v dolžini (postali so krajši), ampak v njihovi zaokroženosti in polnosti. Senzibilno prepletanje različnih vzdušij, od rockovskega navala do melanholije popa, se razvija na močni ritmično-melodični osnovi, na katero se nalagajo melodije kitarskega šundra in se razvijajo barvite, hipnotične in tudi evforične skladbe. V njihovi kitarski godbi med drugim vohamo podobne dovtipe kot pri Psycho-Path in Werefox, kot da bi eni in drugi hodili oziroma hodijo na podobne koncerte, ha! Pestrost dodatno zabeli gibka pevka na basu s svojim enigmatičnim vokalom, ki je kot križanec Kristin Hersch iz Throwing Muses in Kazu Makino iz Blonde Redhead, s katerimi bi tudi vso ostalo glasbeno plat Hella Comet brez težav povezali. Podobno kot s Sonic Youth, My Bloody Valentine, Smashing Pumpkins, Muse in še kom, vendar! V primeru plošče Locust Valley, ki zagrabi s pestrostjo, intiuitivnostjo in olikanostjo, odmislimo vse te reference. Locust Valley je suveren album zrelega benda s faco, pardon, z zvočnim zidom.
