Pred kratkim sem bral intervju z Larsom Ulrichom; govoril je o Lemmyjevem vplivu in prerojenosti svojega proslulega benda. Po silnem komercialnem vzponu v zgodnjih 1990 letih je Metallica počela marsikaj; svoj zvok je mehčala in ga spet ostrila, fene razburjala in jih spet mirila, a od velikega benda je bolj ali manj ostalo zgolj ime. Da se ne bi narobe razumeli: nisem pristaš stagniranja; nekateri feni namreč želijo, da bi njihovi junaki ves čas snemali ene in iste stvari in igrali ene in iste komade. Z naklonjenostjo sem gledal na poskuse odmika od divje muze iz osemdesetih, ko so iz delavnice Metallice prišli albumi Kill ‘Em All, Ride The Lightning, Master Of Puppets, …And Justice For All in, v zgodnjih devetdesetih, Metallica ali tako imenovani Black Album. Load in Reload me nista razjezila, le prepričala me nista (in Load je bil predolg, hudiča; ampak marsikomu se ne da dopovedati, da selekcija tudi kaj velja in da na album ni treba naložiti 14 komadov). Zvok je bil sicer prijaznejši, no ja, bolj hardrockovski, kajne, vsaj tako so zapisali, ampak spet… Kot da se Metallica preveč trudijo. Podobno se dogaja denimo z U2; skušajo in skušajo, a kar nastane, enostavno ni dovolj dobro, vsaj glede na standarde, ki so jih sami postavili. Zdi se, da pač morajo izdajati plošče, da ostajajo v igri, a igra jih je pustila za sabo. Tudi Springsteen pušča zadnja leta tak občutek. A obenem priznam, da je pričujoči novi album Metallice boljši od prejšnjega.
Pripravili so izdaten obrok: dvanajst pesmi na običajni različici, na razširjeni še enkrat toliko in nekaj drobiža. In Spit Out The Bone, ki zaključuje ploščo, sodi med vsaj polprepričljive pesmi na plošči. Začetek je prav tako nekolikanj bolj vzpodbuden: Atlas, Rise! je takisto dokaz, da Metallici še uspe avtorepeticija ali vsaj, da to recikliranje nekam pelje. Lars Ulrich pravi, da naj bi čase iskanja pustili za sabo; vsaj dva komada pričata o tem, da se občasno še spomnijo, zakaj so začeli. No ja, tudi na Death Magnetic je bil kak boljši trenutek, a slej ko prej se bo treba odločiti, kaj mislijo početi. Pri njihovih letih bi bilo neumno pričakovati, da bojo še trosili mladostni srd, ki je seveda pričakovan in opravičljiv. Takrat. Kaj pa zdaj? To, da so bogati in slavni, še ne pomeni nujno ustvarjalnega konca. Ali pač? Lemmyji niso, ker niso več tako avtentični kot njega dni. On je obdržal žejo, znal je najti dober kopromis med persono in avtorskim konceptom, pa še na svojih izletih v rockabilly/psihobilly ni bil videti prisiljen; slišalo in videlo se je, da to dela z užitkom. Halo On Fire na novi plošči Metallice pa enostavno ni iskren in večina besedil je strašno generičnih. Denimo v Here Comes Revenge: »I was born in anger’s flame / He was Abel, I was Cain / I am here / I’m hell unbound / Burn your kingdom to the ground.« Vse to smo že vzeli, zdavnaj že. Tudi besedilo Spit Out The Bone denimo ne prinaša silne svežine: »Plug into me and terminate«, besedila sploh niso bogve kaj. Skoraj malce smešna za te gospode. Kot bi se znašli v kaki stari Ultimi Underworld, le da Avatar ne ve več dobro, kaj bi.
Morda niti ne bi bilo slabo, če bi prislovični gnev pustili za sabo, če bi se ne počutili, da morajo opravičevati svoje ime. Lemmyju je za kaj takega dol viselo in to se je tudi slišalo, čeprav ne trdim, da je njegova diskografija popolnoma konsistentna, a svojo nekonsistenco je nosil z jajci. Hetfield hruje in hrumi, a mu ne verjamemo. Lars si želi, da bi mu. V to je celo prepričan.
