Orkester Slovenske filharmonije v Oranžnem abonmaju 3; Cankarjev dom, Ljubljana, 11. november 2016
Tretji koncert Oranžnega abonmaja Slovenske filharmonije (SF) se je začel z znanimi toni Mozartove uverture k operi Figarova svatba, K. 492. Prepričal je dober tempo, pihala pa so bila ob prvem vstopu preglasna. Razen tega, da smo pozneje slišali premalo violončel in kontrabasov, je bila izvedba te “kratke in jedrnate” skladbe primerna, gostujočega madžarskega dirigenta Györgyja Györiványija Ratha pa sem si zapomnil predvsem po poudarjenem taktiranju.
Prvi del koncerta je dopolnila še ena skladba znamenitega avstrijskega skladatelja – priljubljeni, a kompozicijsko ne ravno bleščeči Koncert za klavir in orkester v D-duru št. 26, K. 537, k izvedbi katere je SF povabila našo “prvo damo črno-belih tipk”, Dubravko Tomšič Srebotnjak. Po lepem uvodu orkestra (Rath zna dirigirati Mozarta!) je zazvenel prijetno gibek in speven solo part, celota pa je zazvenela tudi z nekaj svečanosti, ki si jo lahko zamislimo ob podnaslovu koncerta ‘Kronanje’; če je bila to dirigentova zasluga, potem še toliko bolj pohvalno. Tudi dinamično sta se orkester in solistka dobro razumela. Kadenca je bila odigrana zgledno, v sicer občutenem drugem stavku pa smo mestoma lahko slišali več fraziranja. Izvedbeno kakovost je nedvomno dvignil tudi Rath, ki je bil tudi sicer pravo nasprotje anemičnega Pierra Andréja-Valada s prejšnjega abonmajskega koncerta SF. V zadnjem stavku je solistka v nekaj trenutkih zazvenela preveč rutinirano in mehanično (kdo bi vedel, kolikokrat je v 70-letni karieri že izvajala ta koncert), dirigent pa bi si v dinamično-dramatičnem smislu lahko upal več; tega mu ob njegovem sicer pretežno elegantnem Mozartu tokrat ne moremo zelo zameriti. Po toplem sprejemu domače pianistke nam je ta poklonila tudi dodatek.
Še en letošnji koncert SF v najbolj klasični programski zasnovi uvertura – koncert – simfonija je sklenila Simfonija št. 4 v C-duru (prav tako avstrijskega) skladatelja Franza Schmidta. Štiristavčno skladbo uvede dolg solo trobente (Tibor Kerekes), ob katerem se je seveda nemogoče ne spomniti na začetek Mahlerjeve 5. simfonije, igra pa jo polna zasedba orkestra, tudi npr. dve harfi in kontrafagot. V nadaljevanju slišimo neveselo, razmišljujočo glasbo z občasnimi harmonično svetlimi žarki izza temačnih oblakov glasbenega tkiva; določeno “olajšanje” je npr. prinesel že pričakovan razvez po veliki dinamični gradaciji v začetnem delu uvodnega stavka. Ta se potem nadaljuje v podobnem duhu in po solu angleškega roga ob spremljavi harfe ponovno zaslišimo brucknerjevsko navdihnjeno dinamično gradacijo, po njej pa krik celotnega orkestra in kratek solo violine (koncertni mojster Janez Podlesek); stavek naposled sklene mešanica razburkanega in kontemplativnega glasbenega ozračja.
Drugi stavek slika podobno negotovo, žalobno ozračje in strašljivi vrhunec doseže z udarcem na gong, negotovost pa vzdržuje predvsem ritmični ostinato timpanov. Zadnji stavek ob pritajenem tremolu timpanov začne solo sekcije rogov, čez čas pa vendarle prevladajo svetlejše tonalnosti (občutek poslušalca, “kot da posije sonce izza oblaka”), še ena gradacija do zadovoljivega vrhunca in harmonični razvez – a z dodanim intervalom negotovosti. Vrne se še solo trobente in tako ciklično sklene simfonijo, ki je bila zame zelo zanimivo odkritje. Ob poslušanju sem dobil občutek, da je dirigent dobro ponotranjil in intepretiral zahtevno kompozicijo, orkester pa je bil tokrat manj suveren.
