Nacionalni simfonični orkester Mehike v Zlatem abonmaju 1; Cankarjev dom, Ljubljana, 12. 11. 2016
Na prvem koncertu letošnje sezone Zlatega abonmaja nas je obiskal barviti Nacionalni simfonični orkester Mehike (Orquesta Sinfónica Nacional de México), ki je, tako koncertni list, “najvidnejši glasbeni ambasador svoje države”, od ustanovitve leta 1928 pa so ga vodila že mnoga legendarna dirigentska imena, kot so Bernstein, Solti, Copland, Celibidache, Dutoit in drugi. Primarno poslanstvo orkestra je “negovanje tradicije ter globalno predstavljanje mehiškega in latinskoameriškega orkestrskega repertoarja”. Koncertnega mojstra koncertni list ni navedel.
Tako je bilo tudi na ljubljanskem koncertu, na katerem je orkester odigral program izključno mehiških skladb, prisluhnil pa mu je tudi trenutni šef dirigent (z zelo negotovo prihodnostjo) Orkestra Slovenske filharmonije Uroš Lajovic. Uvodoma smo prisluhnili 2. simfoniji Carlosa Cháveza, ki jo je skladatelj podnaslovil ‘Sinfonía India’, a še pred začetkom je polno Gallusovo dvorano nagovoril karizmatični dirigent Carlos Miguel Prieto ter predstavil nekatera eksotična in v naših krajih nedvomno neznana (in čisto možno tudi še neslišana) mehiška tolkala, na katera so glasbeniki igrali med koncertom. Chávezova simfonija je polna lomljenih taktovskih načinov in ritmov, tipične melodike in ostalih pričakovanih kompozicijskih prijemov. Tolkalsko sekcijo, ki jo je na takšnem koncertu pač treba izpostaviti, je ob štirih odličnih tolkalcih dopolnjeval še timpanist, ki pa je v nasprotju s splošno uveljavljeno prakso igral stoje. Izvrstna je bila tudi sekcija rogov (pet glasbenikov) in splošen bogat zven orkestra. Kljub kompleksni ritmični strukturi skladbe pri skupni igri in intonaciji ni bilo nikakršnih težav, dober vtis pa je naredil tudi visok nivo dinamične kulture glasbenikov (tudi v glasnih – ff in več – pasažah). Sicer je skladba, ki steče v enem stavku, po mojem mnenju prekratka, da bi si zaslužila oznako simfonije.
Na koncertu je nastopila tudi pianistka Gabriela Montero, ki se je poleg solistične vloge predstavila tudi kot skladateljica Koncerta za klavir in orkester, ‘Concerto latino’, ki ga je odigrala skupaj z orkestrom. Tristavčna skladba (Mambo/Milonga/Venezolana), ki je bila krstno izvedena šele pred pol leta v Leipzigu in je bila menda “pravo zmagoslavje”, name ni naredila pretiranega vtisa in je hitro zapustila glasbeni in običajni spomin. Je sicer barvita in ritmična (že hitro po počasnem uvodu solo klavirja nastopi prava “fiesta latina”), sorazmerno varčno, a ne zelo spretno tolkalsko orkestrirana in z resnično virtuoznim klavirskim partom, po drugi strani pa precej klišejska, repetitivna, brez pravih kompozicijskih presežkov in z odsotnostjo oprijemljivejših tém in/ali motivov. Koncert v klasični italijanski formi hitro-počasi-hitro je z odprtim in sproščenim pristopom nekoliko sicer rešila sama solistka, vendar je očitno, da skladba igra predvsem na karto vsesplošne priljubljenosti latino glasbe in v tem smislu ni niti originalna niti preveč posrečena. Bolj zanimiv je bil pravzaprav solo dodatek Monterove, ki po koncertnem nastopu “občinstvo redno povabi, naj predlagajo motive, na katere improvizira”. Tako sta tokrat po uvodnem nagovoru in prepričevanju pianistke najprej “solist” iz občinstva, nato pa še cel avditorij zapela našo ljudsko Pozimi pa rožice ne cveto, nakar je Monterova na glavni motiv napeva zaigrala nekajminutno (povprečno) improvizacijo in seveda navdušila občinstvo.
V drugem delu koncerta smo poslušali še Noč Majev, štiristavčno suito za orkester, ki jo je napisal mehiški skladatelj Silvestre Revueltas, priredil pa José Limantour. Gre pravzaprav za glasbo, ki je bila napisana za film Noč Majev (1939) in se v skladu s tem začne z dramatičnim uvodom in sugerira starodavnost (spet odlični rogovi) z odmevi Rózsove glasbe za film Ben-Hur. V drugem stavku (Noč veseljačenja) zazveni nalezljivi fandango, ki spomni na Coplandov El Salón México. Ponovno je navdušila zelo barvita in številčna tolkalska sekcija s kar 12 tolkalci, Prieto pa je svoje delo opravljal sila energično. V tretjem stavku (Noč na Jukatanu) smo spet lahko uživali v visoki stopnji dinamične kontrole, ki jo tako zelo poudarjam “samo” zato, ker gre za elementarno glasbeno kvaliteto in enega najpomembnejših aspektov muziciranja, ki pa je v modernih časih in pri modernih orkestrih in dirigentih žal redek kot zlati prah. Zadnji stavek (Noč čarobnosti) izzveni kot nekakšen peklenski ples z mnogimi solo tolkali in trobljenjem v morske školjke (pozavne, tuba); tu pa so bila godala dinamično naposled potopljena. Abonmajska “noč čarobnosti” je tako dodobra uspela, dirigent pa se je avditoriju še zahvalil za lepo petje in mu skupaj z orkestrom za dodatek poklonil še po njegovih besedah “the most beautiful song to come out of Mexico“.
