Sir Cliff na motorju, skorajda nevarno je videti, če odmislimo, da seveda ni. Sir Cliff še vedno poje in ne gre pozabiti, da je bil pravzaprav prva britanska rockerska megazvezda, v prvih letih delovanja občasno celo nekolikanj uporniški vsaj po pozi, sicer pa je že od vsega začetka snemal tudi standarde in kmalu se je pokazalo, da je pevec »za vso družino« in da z imidžem rockerskega upornika ne bo nič. S čimer seveda ni nič narobe, tam do leta 1965 je s Shadowsi še čisto dobro šlo, včasih bolj včasih manj, a nabral se je pušeljček pesmi, ki sodijo v vsako glasbeno antologijo. Potem je šel v ultra pop, disko in tako naprej. Vmes občasno dokazoval, da ga muvanje in gruvanje še ni čisto zapustilo, ampak to je počel v takih okoljih, da ni prišlo zares do izraza. In vse to seveda ne zmanjša zgodovinskega pomena njegovega singla Move It iz leta 1958, ki ga na pričujoči plošči najdete znova posnetega, le da v »kraljičini« različici, razvodenelega, čeravno z nekakšnim (bolj prisiljenim) kitarskim rifom. Sir Cliff še ima glas, nikoli nismo dvomili, da je njegova ljubezen do rokenrola pristna, le sam ni človek za edgy glasbene podvige. Tako nehote upihne luč v čednem kupčku rokenrolovskih standardov, od Chucka Berryja (Memphis, Tennessee, Roll Over Beethoven) do Little Richarda (Keep A Knockin’), vmes navrže še Sama Cooka (You Send Me) in tako naprej. Uvodno Blue Suede Shoes zapoje z Elvisom in prav tu se najbolj nazorno (in pravzaprav žalostno) pokaže, kaj se je zgodilo z obema. Elvis je leta 1956 rohnel Blue Suede Shoes, kot da mu gre za življenje, leta 1960 ga je pel, kot da ima veliko denarja (je držalo), Cliff pa je bil vedno nekje vmes. Njegova zgodnja različica pesmi ni bila rohneča kot Elvisova, je pa bila nekolikanj bolj ostra kot 2016. Skratka: plošča je nedvomno dobronamerna, a zveni kot da bi Cliff Richard v Vegasu pel Cliffa Richarda leta 1959 v Londonu. In še enkrat hvala, Cliff, da si pripeljal prvega stratocastra v Anglijo!
