Dva koncerta Londonskega simfoničnega orkestra; Barbican Centre, London, 24. in 26. 11. 2016
Slišati Londonski simfonični orkester (London Symphony Orchestra; LSO) v živo je zmeraj posebno doživetje. Ne samo zato, ker gre brez dvoma za enega najboljših simfoničnih orkestrov ne samo v evropskem, ampak tudi v svetovnem merilu, pač pa tudi zaradi tega, ker ta izjemni glasbeni korpus glasbo poustvarja nadvse predano, strastno in doživeto. Morda gre za tisto znamenito “širino angleške duše”, ki jo je v osrednjem delu svojega Jupitra, prinašalca veselja (Planeti, op. 32) skušal uglasbiti Gustav Holst, ali pa za bukolično melodiko idiličnega zelenega angleškega podeželja, ki veje iz mnogih del Ralpha Vaughan Williamsa – LSO oboje zadane in odigra z brezhibno doživetostjo, in to znova in znova. To so dokazali tudi na dveh nedavnih koncertih v londonskem kulturnem centru Barbican.
Prvi koncert je programsko združil dela Gioachina Rossinija, Maxa Brucha in Richarda Straussa. Za uvod smo slišali Rossinijevo Uverturo k operi Viljem Tell, ki je – predvsem seveda sklepni galop – ena najbolj znanih orkestralnih skladb. Prav toliko, kot uvertura, pa je skladba pravzaprav tudi nekakšna “miniaturna simfonična pesnitev” v štirih delih ali slikah, med katerimi sta npr. nevihta in ljudsko muziciranje pastirjev – oboje nedvomno programski namig na poznejšega Straussa. Glasbeni uvod k pripovedi o švicarskem bajeslovnem narodnem junaku se je začel s čudovitim uvodom godalne sekcije, ki je bila – kot vedno pri LSO – nenadkriljiva s popolno dinamično kontrolo, disciplino in predvsem neslutenimi pianissimi. V virtuoznem zaključnem galopu so se odlično odrezali solisti iz pihalne sekcije (prvi klarinetist je bil na hitro tako podoben Wenzlu Fuchsu, da sem za trenutek pomislil, da poslušam koncert Berlinske filharmonije!).
Bruchov Violinski koncert št. 1 v g-molu, op. 26 v treh stavkih je nastal pred natanko 150 leti, skladatelj pa ga je posvetil madžarskemu violinskemu virtuozu Josephu Joachimu. Čeprav zveni precej impresivno, pa je solistični part glasbeniku pisan zelo “pod prsti” in zato ni preveč zahteven, sam koncert pa je bil že od začetka med solisti izjemno priljubljen, kar je bila za skladatelja velika sreča, ki se je pri koncertu za violino izmuznila mojstru, kot je bil npr. Čajkovski. Kot solist je pred orkester tokrat stopil kar koncertni mojster Roman Simović, ukrajinski violinist s črnogorskimi koreninami. Koncert se začne nekoliko neobičajno – s tihim solo tremolom timpanov (Antoine Bedewi), kar lahko poslušalca preseneti, timpanista pa sooči z delikatnim izzivom popolne intonacije. Kmalu se je orkestru pridružil še solist in igranje violinista, ki igra na 307 let staro Stradivarijevo glasbilo, je bilo prepričljivo, plemenito in občuteno; na trenutke presunljivo. Spremljava orkestra je bila brezhibna, izstopali so zelo mehki rogovi in premišljeno dirigentovo (Antonio Pappano, od leta 2002 glasbeni direktor londonske Kraljeve operne hiše) vodenje. Zares so me – ob preprosto lepih tuttih – najbolj navdušile pianissimo pasaže solista in orkestra, ki bi jih sam poimenoval za v zlatu tkan topel glasbeni pajčolan za ušesa. Že v prvem stavku večkrat (najprej jo zaigra orkester, nato jo povzame še solist) zazveni kratka šesttonska spuščajoča se fraza, ki si jo je Strauss izposodil za poznejšo Alpsko simfonijo, neko drugo frazo pa je – to je bilo novo odkritje – pokojni James Horner (ki je to tudi sicer rad in pogosto počel) citiral v svoji filmski glasbi za film Braveheart (Pogumno srce, 1995). Veder, barvit in po melodiki glavnega motiva sodeč nekoliko cigansko navdahnjeni zadnji stavek je s Simovićevo virtuozno izvedbo poskrbel za silno navdušenje občinstva, ki je seveda slišalo tudi dodatek.
“Končno sem se naučil orkestrirati!” je Richard Strauss pripomnil med vajami za krstno izvedbo svoje Alpske simfonije, op. 64 veličastne simfonične pesnitve v 22 delih, ki jo je skiciral, komponiral in orkestriral v letih 1911–1915. In orkestracija te fascinantne, karseda barvite skladbe je dejansko tako genialna in spretna, da se je nikakor ne bi sramovali niti največji mojstri umetnosti instrumentacije, kot so bili npr. Rimski-Korsakov, Mahler in Ravel. “Simfonija” (pravilneje simfonična pesnitev), ki v slabi uri glasbeno uprizori dan planinca, preživet v visokogorju, je glede na svojo slikovitost, deskriptivnost, prepričljivost in leitmotivično strukturo pravzaprav že kar filmska glasba. Nekateri glasbeni kritiki in muzikologi so delo vzeli za nekakšno zabavno glasbo in s tem popolnoma zgrešili skladateljevo panteistično razmišljanje o naravi in šibkih poskusih človeka, da bi si jo pokoril. Po delih pesnitve, kot so npr. Noč, Sončni vzhod, Vzpon, Sprehod ob potoku, Pri slapu, Na planini, Na vrhu, Sonce se postopoma skrije, Neurje in nevihta; sestop in Sončni zahod, se skladba z Nočjo ciklično sklene in utrujenega popotnika po vseh planinskih doživetjih naposled varno pripelje domov. Orkester mu pri tem pomaga z ogromno, takorekoč mahlerjevsko zasedbo in virtuozno izvedbo te izvajalsko zelo zahtevne glasbe, ki pa je za poslušalca pravi užitek. V Londonu smo slišali, da je bila tokrat zelo obremenjena trobilna sekcija nekajkrat “na robu preživetja”, tempi pa so bili dobro premišljeni in precej podobni tistim iz legendarne Karajanove verzije, dejansko pa tudi zadnji izvedbi pri nas (Slovenska filharmonija in Emmanuel Villaume, 2011). Res je sicer, da so npr. kravji zvonci (Na planini) odzvanjali prepotiho, je pa Pappano izbral postavitev orkestra, pri kateri je druge violine posedel desno od sebe (in ne desno od prvih violin, kot je večinoma v navadi), kar je rad počel tudi npr. Kleiber in je sicer delikatno, a rezultira v drugačni, še bolj žlahtni zvočni sliki. Po pričakovanjih sta najbolj navdušila glasbena prikaza evforičnega zmagoslavja Na vrhu in karseda prepričljivo besnenje Nevihte in neurja z učinki grmenja in orkanskega vetra (imeli so kar dve napravi za veter!), ki sta bila v izvedbi LSO še posebej ekstatično glasbeno doživetje. Pappano se je vseskozi izkazal za izvrstnega interpreta z jasno vizijo in idejami ter Alpsko simfonijo skupaj z izjemnim orkestrom sklenil s prelepim Sončnim zahodom in zaključkom.
*
LSO je en tistih zares redkih orkestrov, ki se z enako resnostjo in predanostjo posvečajo tako npr. Beethovnovim in Mahlerjevim simfonijam, kot tudi izvajanju glasbe iz filmov in video iger. Predvsem pa so orkester, ki bo v prihodnjem letu obeležil štiri desetletja sodelovanja z znamenitim ameriškim skladateljem glasbe Johnom Williamsom. Prvi sountrack, ki ga je Williams posnel z LSO, je bila seveda glasba za prvi del iz zdaj kultne space opera sage Vojna zvezd (Star Wars, 1977), pozneje pa so sledili še ostali deli Vojne zvezd, pa Superman, Harry Potter, Indiana Jones in ostali. O LSO je Williams – ki bi si za snemanje svoje glasbe lahko izbral takorekoč katerikoli simfonični orkester na svetu – pred desetimi leti povedal: “Zelo mi je všeč to, čemur pravimo ali o tem razmišljamo kot o ‘britanski šoli igranja na trobila’. Zvok je namreč drugačen od ostalega evropskega trobilnega zvoka in vsekakor drugačen od našega, ameriškega načina igranja in tudi ta dva zvoka sta vsak po svoje čudovita, a vseeno obožujem britanski trobilni pristop, tradicijo in stil.”
LSO se je tokrat legendarnemu skladatelju in velikemu prijatelju poklonil s celovečernim koncertom njegove filmske glasbe, ki je imel veliko skupnih točk s podobnim koncertom izpred štirih let – celo dirigenta; nemški specialist za filmsko glasbo Frank Strobel je sicer tudi direktor Evropskega filmskega filharmoničnega inštituta in mednarodno cenjen dirigent, aranžer, urednik, producent in studijski glasbenik. Koncert je bil posvečen spominu na filmskega skladatelja Harryja Rabinowitza, čigar glasbo bi na koncertu izvirno morali igrati, Rabinowitz, ki je v karieri tudi sam nekajkrat sodeloval z LSO, pa naj bi dirigiral. A žal je skladatelj v visoki starosti 100 let v juniju letos umrl, zato je LSO koncert nadomestil s programom Williamsove glasbe –skladatelja sta v času Williamsovega vodenja revijskega orkestra Boston Pops stkala tudi prijateljske vezi.
Tokratni glasbeni dogodek je bil unikaten in bogatejši zaradi kratkih video napovedi, ki so jih s skladateljem posneli posebej za ta koncert. Tako je vsako posamezno skladbo na programu uvedel Williamsov osebni nagovor, projiciran na platno nad orkestrom. Na koncertu smo potem v dveh urah in pol slišali pravi presek skladateljeve neizmerno bogate in raznolike glasbene ustvarjalnosti, ki jo je zapustil sedmi umetnosti, predvsem seveda pri filmih režiserja Stevena Spielberga. Z njim Williams sodeluje že od kultne grozljivke Žrelo (Jaws, 1975), za katero je prejel prvega oskarja za izvirno glasbo in seveda smo slišali tudi to znamenito témo, ki temelji na preprostem, a neustavljivem in usodnem ponavljanju intervala male sekunde. Zazveneli so še Koračnica iz Supermana (1978), Hudičev ples iz Čarovnic iz Eastwicka (The Witches of Eastwick, 1987; nedvomne paralele z magičnim svetom Harryja Potterja) in glavna téma iz Jurskega parka (Jurassic Park, 1993), ki jo je odlikoval kristalno čist ton trobent v sekundarni témi, navdih za uvod v skladbo (klic roga in odgovor flavte in oboe) pa je Williams zelo verjetno našel v začetku Holstove Venere, prinašalke miru (Planeti, op. 32).
Pred glavno témo iz filma JFK (1991) je Williams povedal, da se Kennedyjevega umora še vedno zelo dobro spominja in čeprav predsednika osebno ni poznal, ga je občudoval, zato se ga je atentat zelo dotaknil, pozneje pa se je spoprijateljil s predsednikovim bratom Tedom Kennedyjem. Vse to je nanj seveda vplivalo tudi pri skladanju glasbe za film, ki ima presunljivo lepo glavno melodijo v solo trobenti (Philip Cobb) in v žametni toplini godalne sekcije. Skladbo Dartmoor, 1912 iz filma Grivasti vojak (War Horse, 2011) preveva angleška pastoralna idilika, posebej pa je treba omeniti izjemnega prvega timpanista LSO Nigela Thomasa. Ob odlični izvedbi Hedwigine téme iz filma Harry Potter in kamen modrosti (Harry Potter and the Philosopher’s Stone, 2001) se je skladatelj spomnil srečanja s pisateljico J. K. Rowling na Floridi in tega, da je pred oz. med skladanjem prebiral tudi knjigo, česar sicer nikoli ne počne. Razprodano dvorano v Barbicanu je nasmejala anekdota iz časa nastajanja filma (s sicer še kako resno tematiko) Schindlerjev seznam (Schindler’s List, 1993), ko je Williams po prvem predogledu filma ostal brez besed in režiserju Spielbergu dejal: “Za tale film pa potrebuješ boljšega skladatelja od mene!”, ta pa mu je odvrnil: “Ja, ampak so vsi mrtvi!” Glavno témo iz filma je brezhibno izvedel koncertni mojster Roman Simović. V “ciljni ravnini” olimpijskega leta 2016 smo slišali še Olimpijske fanfare in témo, ob njih pa še glasbo iz ZF filmov E.T. vesoljček (E.T. the Extra-Terrestrial, 1982), katerega konec je Spielberg zmontiral po Williamsovi glasbi in ne obratno, kot je uveljavljena praksa, pa najprej čudovito atonalne, pozneje pa harmonično zelo tople Odlomke iz Bližnjih srečanj tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind, 1977) ter prosečo Molitev za mir iz filma München (Munich, 2005) v občuteni izvedbi godalnega dela orkestra.
Seveda ni šlo drugače, kot da smo za sklep – za marsikoga vrhunec – tega zares veličastnega koncertnega večera, med katerim so se lasje redno ježili, slišali vrhunsko izvedbo nekaterih najbolj znamenitih in priljubljenih stavkov iz suite Vojna zvezd z glasbo iz več filmov te vesoljske sage, za dodatek pa še Let v deželo Nije iz Spielbergovega fantazijskega mladinskega filma Kapitan Kljuka (Hook, 1991), čeprav sem ob bližajočih se praznikih pričakoval glasbo iz večne božične komedije Sam doma. LSO je tudi tokrat dokazal, da je, kot ga je prikladno poimenoval Muir Mathieson, “popoln filmski orkester” in da mu v srčnosti, predanosti in absolutno vrhunski kakovosti izvajanja filmske glasbe preprosto ni para.
