Simfonični orkester RTV Slovenija v Kromatiki 4; Cankarjev dom, Ljubljana, 8. 12. 2016
Zadnji abonmajski koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v letošnjem koledarskem letu je bil programsko zaznamovan s poznoromantičnim programom Straussa in Čajkovskega; poslušali smo torej programsko uravnotežen koncert, čeprav se ideje, ki so na eni strani porodile Straussovi skladbi in na drugi simfonijo Čajkovskega, precej razlikujejo. Kljub temu pa sta dirigent in orkester tokratni koncertni večer predstavila v obliki smiselne celote.
Uvodoma smo prisluhnili simfonični pesnitvi Don Juan, op. 20, ki prihaja iz zbirke priljubljenih simfoničnih del Richarda Straussa in je že ob nastanku in krstni izvedbi leta 1889 požela silen uspeh, s katerim je Strauss pri zgolj 24 letih postal mednarodno znan in uveljavljen skladatelj. Ker je skladba tehnično in izvedbeno precej zahtevna, so odlomki iz nje danes še vedno v redni uporabi na avdicijah za orkestrske glasbenike, na nedavnem ljubljanskem koncertu pa je zazvenela z navdušujoče svežim uvodom v hitrem tempu in slikoviti izvedbi. Nekam nenavadno “osamljeno-izolirana” je bila postavitev harfe; morda je bila tudi zato v sicer prijazni orkestrski zvočni sliki premalo prisotna. Orkester je sicer simfonično pesnitev odigral lepo in navdihnjeno; predvsem se je izkazala godalna sekcija in z lepimi soli oboistka Irmgard Anderl Krajter, klarinetist Jože Kotar in izvrstni koncertni mojster Benjamin Ziervogel. Medtem, ko je k homogenemu zvoku s svojim igranjem veliko pripomogel timpanist Andraž Poljanec, pa je gostujoči dirigent, Bolgar Rossen Milanov, skladbo znal povezati v uravnoteženo celoto. Po prikladno straussovsko herojski igri odlične sekcije rogov je z dramatičnim vrhuncem in z v celoti impresivno izvedbo navdušil še celoten orkester.
Prav tako Straussov Koncert za rog in orkester št. 1, op. 11 v Es-duru je en temeljnih kamnov solističnega repertoarja za to vsestransko, mehko zveneče trobilo, torej se z njim slejkoprej spopade vsak resnejši hornist. Tokrat je bil to srbski glasbenik Mihajlo Bulajić, sicer zadnjih šest let solo hornist orkestra RTV. V čvrstem začetku allegra prvega stavka je solist zaigral lepo in elegantno, vendarle pa premalo suvereno in z nekaj neposrečenimi toni in nastavki predvsem v visokem registru, a se v počasnem stavku odkupil z lepim fraziranjem in muziciranjem. V finalnem allegru ni bilo presežkov, spremljava orkestra pa ne idealno uravnotežena, a pod črto smo slišali korektno izvedbo (ki pa se seveda tisti izpred dobrih dveh let, ko je isti koncert odigral Andrej Žust, ni znatno približala). Bulajić, ki sta mu na koncertu prisluhnila tudi starša, je po izvedbi požel veliko odobravanje in simpatije občinstva.
Simfonija št. 4 v f-molu, op. 36 je nastala v času, ko je Peter Iljič Čajkovski preboleval bolečo ločitev in obenem začenjal 13-letno umetniško razmerje s svojo “najboljšo prijateljico” – kot jo je sam imenoval – Nadeždo von Meck. Verjetno ravno zato simfoniji v Evropi včasih pripišejo podnaslov ‘Usoda’, čeprav ga skladatelj sam ni nikoli zapisal. Žal ob krstni izvedbi simfonija ni doživela niti približno takšnega uspeha, kot prej omenjeni Don Juan, ampak kvečjemu precej hladen in nezainteresiran sprejem, čeprav gre brez dvoma za eno najbolj fascinantnih del Čajkovskega, ki je izraz dolžnega spoštovanja doživelo šele pozneje. Skladbo, katere dramatični prvi stavek predstavlja pravo 20-minutno simfonično mojstrovino, smo pri nas nazadnje lahko slišali v Zlatem abonmaju pred dobrima dvema letoma (Simfonični orkester Čajkovskega iz Moskve in Vladimir Fedosejev), tokrat pa je v kombinaciji s Straussom predstavljala precejšnjo obremenitev za celoten orkester, še posebej pa za trobilno sekcijo.
Fanfarni začetek prvega stavka je bil tako prepričljivo žgoč, da me je dejansko spomnil na legendarno in še danes antološko izvedbo Jevgenija Mravinskega z Leningrajskim filharmoničnim orkestrom iz leta 1960. Milanov, ki je simfonijo pohvalno dirigiral na pamet, se je izkazal z zares domišljeno interpretacijo in dobro odmerjenimi tempi, pa tudi z radodarno sugestivnostjo in zelo energičnim pristopom, ki ga je nedvomno in slišno prenesel tudi na orkestraše. Ponovno so se izkazala odlična trobila (predvsem trobente, rogovi), na katerih je slonelo zares veliko breme, pod katerim pa so slišno pomembneje klonila le enkrat (trobente). Prvi stavek je tako ob zelo dobrem igranju orkestra in maksimalnem angažmaju dirigenta izzvenel takorekoč kot samostojna simfonična pesnitev. Na začetku drugega stavka smo (v sicer precej počasnem tempu) slišali še en lep solo oboe. Orkester je bil na splošno v odlični formi, nekaj težav je bilo le z intonacijo pihalne sekcije v dolgih skupnih akordih. Odbrenkani pizzicato uvod godal v tretji stavek je bil brezhiben in energičen, začetek zadnjega stavka pa spet odlično žgoč in kot takšen povsem v skladu s predpisanim Allegro con fuoco, ki ga pogosto pogrešamo npr. v izvedbah prvega stavka Beethovnove 5. in zadnjega stavka Dvořákove 9. simfonije.
Za posebno energijo in simbiozo, ki je prevevala celoten večer, gre zasluga predvsem dirigentu Milanovu, pa tudi spretnosti in predanosti glasbenikov orkestra naše RTV hiše, ki so se tokrat pač res bleščeče izkazali. Ko bi bili le vsi abonmajski koncerti tako uspešni! Vse našteto je očitno močno začutilo tudi evforično občinstvo, ki je umetnikom po koncu simfonije poklonilo celo stoječe ovacije – dogodek, ki je za abonmajski večer kateregakoli od naših orkestrov takorekoč nezaslišan in ga sam absolutno ne pomnim.
