Orkester Slovenske filharmonije v ciklu Pogled nazaj – pogled naprej 1; Slovenska filharmonija, Ljubljana, 6. januar 2017
foto: Gorazd Kovačič
Slovenska filharmonija (SF) je ponovno pripravila koncertni cikel z naslovom Pogled nazaj – pogled naprej in ga zgovorno podnaslovila Skladatelji in njihovi vzorniki. Če se je cikel v preteklem letu osredotočil na Lojzeta Lebiča, Dubravka Detonija in Pavla Mihelčiča, pa so letos v žarišču Alojz Ajdič, Johanna Doderer in Janez Matičič. Za začetek smo imeli nekaj dni po novem letu priložnost prisluhniti koncertu, ki je predstavil tri dela Alojza Ajdiča in skladbe dveh njegovih skladateljskih vzornikov.
Koncert, ki se ga je udeležilo tudi kar nekaj znanih obrazov, med njimi Slavko Avsenik ml., Jani Golob, Lojze Lebič in seveda sam “skladatelj večera” s soprogo, je potekal v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije (ravno nekaj ur pred koncertom je bila objavljena novica, da bo SF s 1. julijem dobila novega direktorja, kar pa je Damjanovič pozneje seveda zanikal). Uvodoma smo prisluhnili Ajdičevi Fatamorgani, programski skladbi, ki jo je skladatelj v začetku 1980 let sprva napisal za solo pozavno in klavirsko spremljavo, a jo je pozneje zaradi dobrega odziva instrumentiral še za simfonični orkester, s čimer je postala še bolj priljubljena in je eno Ajdičevih najpogosteje izvajanih del. Zelo zanimivo programsko skladbo je skladatelj pozneje kot 2. stavek umestil v svojo Drugo simfonijo, o kateri pa več pozneje.
Glede na to, da gre za delo, ki je izvirno nastalo za pozavno, v njej v že sicer eksponiranem partu pozavne seveda ne manjkajo glissandi, po katerih je to trobilo tako znano. Prvi tovrstni vstop v tokratni izvedbi je bil ponesrečen, v splošnem pa sta bila igranje in interpretacija orkestra, ki mu je dirigiral Marko Hribernik, suverena in prepričljiva. Kot se pri glasbi včasih rado zgodi, gre v tem primeru za kompozicijo, ki jo je težko opisati – treba jo je pač slišati. Glasbeno vzdušje je sprva mistično in pridušeno, celo nekoliko zlovešče in grozeče, ozračje pa se kmalu še zgosti, tempo se pospeši in dinamika narašča. Po dramatičnem vrhuncu natanko na sredini skladbe, ki pa uplahne tako hitro, kot se je zgodil, se ponovi uvodna atmosfera negotove, grozeče skrivnostnosti, s čimer dobi skladba obliko popolne gaussove krivulje in natančne, domišljene strukturiranosti. Fatamorgana oziroma privid pač.
V nadaljevanju večera se je orkestru pridružila sopranistka Martina Burger in se predstavila s tremi Mahlerjevimi pesmimi iz cikla Dečkov čudežni rog. Veliki poznoromantični skladatelj je tokrat v izvedbo prispeval Kjer trobentajo lepe trobente, Kdo si je izmislil to pesmico ter Poslovil sem se od sveta, ki je nemara tudi najbolj znana od vseh treh in nosi izvirni naslov Ich bin der Welt abhanden gekommen; lahko jo poje tudi moški solist. Burgerjeva je vse tri pesmi – še posebej zadnjo – izvedla lepo, občuteno, s spretnim fraziranjem in z dobro odmerjenim dinamičnim izrazom. Izdelana interpretacija je odtehtala nekoliko nespretno izgovarjavo nemških besedil (pretrdi r-ji).
Po odmoru smo prisluhnili drugi Ajdičevi skladbi – prvemu stavku njegove Simfonije št. 2. Tako stavek kot celotna simfonija nosita naslov Okno duše, skladatelj pa jo je posvetil svoji mami in pripisal: “Je daritev, je spomenik za vso njeno ljubezen, spodbudo in pomoč pri mojem ustvarjanju. Čeprav simfonija ni nastala v enem zamahu, pa so vsi stavki povezani z njeno osebnostjo.” V prvem stavku je želel Ajdič po lastnih besedah “pokazati veliko ljubezen matere do nas otrok (imam še brata in sestro), ki nas je s svojo tankočutnostjo znala usmerjati v poštene in ustvarjalne osebnosti”. Glasba Okna duše je nadvse zanimiva in poslušalca nagovarja večplastno. Začne se takorekoč iz nič, s tihim brenkanjem strun v notranjosti klavirja, a se po zadržanem solu godalne sekcije kmalu razživi predvsem ob podpori svežih, ritmičnih tolkalskih partov. Pozneje je ob skupnem solu z alt flavto, ki jo je vedno čudovito slišati, čelesta zamudila vstop, zelo zanimiva pa je tudi Ajdičeva uporaba pojoče žage (tokrat prepotiho!), na katero se igra z godalnim lokom. Z izjemno učinkovitostjo so v unisonu z akordi nizkih trobil in kontrabasov uporabljeni orkestrski zvonovi. Skladatelj je uporabil veliko zasedbo simfoničnega orkestra z obsežno sekcijo tolkal, kar glasbi ob spretni orkestraciji in fenomenalno inventivnih zvočnostih daje dodatno mavričnost in prepričljivost. Močan atribut je bila pri tokratni izvedbi tudi prepričljiva in prikladno ritmična interpretacija dirigenta Hribernika. Brez dvoma gre za eno najbolj fascinantnih slovenskih simfoničnih del, ki bi si pozornost resnično zaslužilo tudi daleč izven naših meja. Ob dinamično-dramatičnih vrhuncih skladbe sem dobil močno asociacijo na Simfonijo št. 5 za pihalni orkester izjemnega ameriškega skladatelja Davida Maslanke, ki je za svoje delo zapisal, da je “veliko glasbe v njem resnega in neizprosnega značaja; simfonijo sem opisoval s pridevniki, kot sta ‘jeza’ in ‘neustavljivost’. Toda kljub tej neposredni in odločni silnici simfonija ni tragična, temveč je polna svetle in upanja polne energije.” Natanko isto lahko trdimo tudi za Ajdičevo simfonijo.
Sledila je štiristavčna Mala suita Ajdičevega drugega vzornika – Witolda Lutosławskega. Izvedba je zvenela barvito in navdihnjeno, semtertja se je v igranje prikradlo kakšno ritmično neskladje, v zadnjem stavku pa je klecnila skupna igra godal. Kratka fraza v tretjem stavku nepričakovano zazveni kot motiv iz slavnega Montijevega Czardasa.
Naposled smo imeli priložnost slišati še novo Ajdičevo delo, ki ga je skladatelj naslovil Prebujenje. Kot naslov sugerira že sam po sebi, skladbo začnejo kar presenetljivo tople harmonije, hitro pa se s tolkalnim solom in izpostavljenimi parti trobil ustvari tipično “ajdičevsko” vzdušje. Ob tem glasba zveni mehkeje in tonalno bolj spravljivo ter umirjeno, kot prej slišani Fatamorgana in Okno duše, samo prebujenje pa se zgodi ob žgočih, dramatičnih ostinatnih figurah celega orkestra, ki mu sledita osrednja izpeljava melodične ideje in naposled dramatični sklep. Prebujenje se po izvirnosti in moči, da prevzame sicer ne približa glasbi 2. simfonije, ji pa brez dvoma in z vsem ponosom stoji ob strani in jo še dodatno dopolnjuje – če je Fatamorgana naknadno postala njen drugi stavek, bi Prebujenje lahko postalo njen zadnji kot uvid in ozaveščenje skladatelja, ki je nastalo v drugem času in iz drugih vzgibov, a v svojem bistvu nemara korenini iz iste ideje in navdiha.
