PLOŠČA: Vanilla Riot – Stitch(AIM SoundCity, 2009)

Pred tedni smo imeli v sklopu festivala EarZoom v Ljubljani priložnost prisluhniti mnogim različnim izvedbam tehnološko bolj sodobno umeščenih glasbenih praks. Tovrstne domače produkcije je še vedno sorazmerno malo – je bilo gotovo eno od sporočil letošnjega festivala.

Seveda pa to ne pomeni, da s strani slovenskih umetnikov ni nikakršne proizvodnje zanimivih in aktualnih intermedijskih stvaritev. Vanilla Riot ni ravno domača zasedba, kljub dejstvu, da je eden od članov tukajšnji „domačin“. V Amsterdamu delujoči kolektiv se ukvarja s posebno zmesjo igranja akustičnih inštrumentov v kombinaciji z digitalnim procesiranjem zvoka. Kaj naj bi na področju tovrstnih glasb veljalo za aktualno, ni jasno, konec koncev nam vsebine digitalnih transformacij zelo raznoliki izvajalci ponujajo že leta in leta. Je pa res, da zasedb, ki elektroakustiko kreirajo tako neposredno, in katerih zvok je tako celovito označen z dano tehnološko vizijo, ne da bi zapadal v možne generičnosti računalniških kompozicij, ali kakih posebnih, jasno začrtanih žanrskih usmeritev, ni prav zelo veliko.

Tisto, na kar namigujem, ko govorim o neposrednosti in celovitosti njihovega elektro-akustičnega izraza, je združitev domala arhitekturne narave digitalnega procesa in izvajalske metode improvizacije, ki se tudi v živo udejanja skozi programsko opremo in računalnike, zmogljive realnočasovnega obdelovanja zvočnih signalov. Namerno ali ne, plošča Stitch je posvetilo taki praksi, saj zvočno in produkcijsko nakazuje na dejavnost živega izvajanja. Kljub improvizirani gradnji ohranja naravo zaokroženega izdelka, ko posamični komadi prevzemajo svojskost nasproti ostalim. Tega fantje ne storijo skozi avtorski proces pisanja, ampak skozi slušateljski soodnos glasbenikov, posredovan preko specifičnih tehnik digitalnega procesiranja ali elektrofonije. Najmočnejši, ven iz ritmične mreže in ujetosti v tempo usmerjajoč, je doprinos bobnarja, ki edini le akustično gradi zvočno sliko. Skozi tak pristop Vanilla Riot stalno na novo vzpostavljajo dinamiko, ki bi sicer, glede na obsežne digitalne (časovne / ritmične) posege, pod nogami lahko ne imela dovolj tal za vsaj relativno spontano linearno postopanje. Rezultat je ritmično pogosto večplastna in nestanovitna glasba, temnih odtenkov in zelo spremenljivega vzdušja. Elektronika, pihala, nizko uglašene kitare ter bobni ustvarjajo pretežno hladna razpoloženja nekje med ostrim, na drugih mestih tudi razvlečenim metalom, free jazzovskimi lebdečimi ali točkastimi strukturami in noiserskimi šundarjenji z občutno dodano mero ambienta in tišine. Različno od mnogih utemeljevanj na ravno navedenih žanrskih pridevkih pa ekskurzije Vanilla Riot tukaj krasijo nekakšne nadpoveznjene linearne strukture in loki, kar poslušalsko izkušnjo le usmerja in jo drži v liniji, to pa je najpogosteje pač dobro in bolj zanimivo, tudi bolj atraktivno.

Glede na zelo bližnjo turnejo po slovenskih zvočnih prizoriščih velja ob aktualnih Vanilla Riot opozoriti še na žive vizualije, ki trenutno spremljajo njihove koncerte. Te so komplementarno muziki realnočasovno (re)producirane in v stalni odzivnosti na improvizirani zvočni tok. Tako se obiskovalci lahko le veselimo intermedijske izkušnje, ki lepo vabi. Priporočano.

Povezave:

http://www.vanillariot.com/

http://www.myspace.com/vanillariot

Vanilla Riot Demo from Bostjan Simon on Vimeo.

Share