Simfonični orkester RTV Slovenija v ciklu Mozartine 2; Slovenska filharmonija, Ljubljana, 29. januar 2017
foto: Janez Kotar
Na zadnjo nedeljo letošnjega januarja je bila Kozinova dvorana Slovenske filharmonije dodobra napolnjena. Na sporedu je bil namreč drugi koncert letošnjih Mozartin, priljubljenega nedeljskega dopoldansko-matinejskega cikla, ki ga že dlje časa uspešno pripravlja Simfonični orkester RTV Slovenija. Vodstvo koncerta, programski izbor in solistična vloga so bili tokrat zaupani avstrijskemu violinistu Benjaminu Ziervoglu, ki je sicer že slabih trinajst let tudi koncertni mojster simfonikov naše RTV hiše.
Koncert, ki je potekal brez dirigenta, a pod omenjenim Ziervoglovim vodstvom, se je začel z Italijansko serenado avstrijskega skladatelja slovenskih korenin Huga Wolfa, ki je bil rojen v Slovenj Gradcu, po materini strani pa je bil – zanimivo – v sorodstvu s Herbertom von Karajanom. Skladbo, ki je bila izvirno napisana za godalni kvartet in šele pozneje orkestrirana, je izvedla komorna godalna zasedba s petnajstimi člani (brez kontrabasa), njihovo igranje pa je bilo gibko, tekoče, spevno in predvsem zelo dobro uigrano. Iz kontrastne epizodičnosti glasbene pripovedi je zavela barvitost italijanske duše in značaja, godalna zasedba pa je prikazala pohvalno stopnjo skupne igre in ritmično-intonančne usklajenosti.
Zasedba izvajalcev se je še nekoliko povečala za izvedbo Preproste simfonije, op. 4 priljubljenega angleškega skladatelja Benjamina Brittna, a je še vedno ostala v obliki godalnega orkestra. Gre za še eno poslušljivo štiristavčno skladbo, polno evfoničnega, benevolentnega kolorita, kot lepo ponazorijo žareči, dobrovoljni pizzicati II. stavka s pridihom ljudske glasbene motivike. “Sentimentalna sarabanda”, kot je naslovljen III. stavek, je bila z doživetim in intenzivnim muziciranjem dvignjena na novo raven, svoje je dodala tudi primerna dramatičnost. En od motivov skladbe zazveni kot odlomek iz tolminske ljudske pesmi Magdalenca (‘Uej uej’). Ob “Razposajenem finalu” (zadnji, IV. stavek) se sicer utrne misel, da bi bilo Preprosto simfonijo z vidika barvitosti nedvomno zanimivo slišati v orkestraciji za polno zasedbo simfoničnega orkestra, po drugi strani pa se zdi skladba tudi zaradi naslova in značaja še najbolj posrečena v svoji izvirni obliki.
Po premoru smo prisluhnili Simfoniji št. 6 v D-duru, ‘Jutro’, ki jo je napisal takoimenovani “oče simfonije”, Joseph Haydn. Orkester se je ponovno povečal; pridružili so se še čembalo, kontrabas, pihala in dva rogova. Slišali smo zelo tekočo in muzikalno izvedbo ter v II. stavku lepo soigro koncertnega mojstra in prvega violončela (Maruša Bogataj); igranje sta odlikovala tudi soliden dinamični razpon in poglobljena interpretacija. V finalu se je tekstura zgostila, skupna igra pa je obenem ostala transparentna in nemotena.
Za sklepne Ciganske napeve, op. 20, priljubljeno solistično skladbo Pabla de Sarasateja, smo videli in slišali največjo orkestrsko zasedbo tega dneva. Virtuozna skladba za solo violino, ki je bila tokrat po Ziervoglovi zaslugi izvedena zares brezhibno in obenem z izvrstno lahkotnostjo, ki jo premorejo zgolj resnično spretni glasbeniki, je prepričljivo odigrala vlogo učinkovite “kode” uspešnega ter programsko in izvedbeno odlično izpeljanega matinejskega koncerta. Čisto na koncu je Ziervogel po navdušenju občinstva in simpatičnem nagovoru (v odlični slovenščini!) dodal še Sibeliusove Kapljice.
