Kraljevi filharmonični orkester/Royal Philharmonic Orchestra; Grand hotel Union, Ljubljana, 9. februar 2017
foto: Bill Hiskett
Dan po kulturnem prazniku je Ljubljano nekoliko nepričakovano in presenetljivo obiskal znameniti britanski Kraljevi filharmonični orkester (Royal Philharmonic Orchestra), zasedba s 70-letno tradicijo, ki domuje v londonski dvorani Cadogan. Orkester, ki ga je leto po koncu druge svetovne vojne ustanovil sir Thomas Beecham, zaradi raznovrstnosti in visokih standardov uvrščajo med najbolj inovativne filharmonične orkestre na svetu, glasbenikom pa ni tuja nobena smer glasbe, saj igrajo in snemajo vse od klasične in filmske do popularne glasbe. Na koncertu v Unionski dvorani v Ljubljani se je orkester predstavil z ekskluzivno Beethovnovim programom, glasbenike pa je vodil slavni izraelsko-ameriški violinist in dirigent Pinchas Zukerman, ki se je predstavil tudi kot solist. Nekaj dni prej so isti program odigrali tudi na koncertih v Londonu in v Katowicah.
Kot je pri angleških orkestrih običajna praksa (pri nas pa se zdi nenavadna), je kar nekaj glasbenikov ob prihodu publike v dvorano že sedelo na svojih mestih in ogrevalo svoja glasbila. Med poslušalstvom je bilo opaziti veliko znanih obrazov iz slovenske politične in siceršnje “estrade”; čutiti je bilo močno elitistično vzdušje in nekam posiljeno ozračje vrhunskega gala dogodka, ki pa mu je nekoliko spodrsnilo že na oz. celo pred samim začetkom. Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek se je moral namreč na samem začetku svojega nagovora publiki in orkestru najprej opravičiti za skoraj 15-minutno zamudo začetka koncerta (krivo je bilo menda “premajhno število garderob”), kar nekaj zmede in slabe volje pa so med obiskovalci povzročili tudi slabo oštevilčeni sedeži in vrste. Publiko je nagovoril tudi direktor Grand hotela Union Tomislav Čeh in koncert označil kot dogodek, s katerim se “kultura vrača v Unionsko dvorano”, s čimer pa je užalil in degradiral kar nekaj ostalih simfoničnih in pihalnih orkestrov ter mnogih drugih kulturnikov, ki so v isti dvorani v preteklih letih seveda pogosto in uspešno nastopali. Izjava – četudi nenamerna, nepremišljena ali izrečena impulzivno – je bila podcenjujoča in za direktorja tako uglednega in prestižnega hotela vsekakor nedopustna.
Ob aplavzu je naposled na oder prišel še v koncertnem listu nenavedeni koncertni mojster Duncan Riddell in kmalu za njim še 68-letni dirigent. Zanimivo se je koncertni spored tokrat nekoliko oddaljil od ustaljenega zaporedja uvertura – koncert – (odmor) – simfonija, saj smo najprej slišali uverturo, za njo simfonijo in naposled še koncert. Uvodoma je torej zazvenela Beethovnova uvertura Egmont, op. 84, ki jo je začel bogat, mehek in topel ton godalne sekcije, oplemeniten z odlično dinamiko in fraziranjem ter s previdno odmerjeno dinamično gradacijo. Disciplinirana in galantna je bila tudi igra pihalne sekcije. Dirigent je bil pri svojem delu razmeroma statičen in varčen s kretnjami, a toliko bolj sugestiven in prepričan v jasnost svoje vizije. Navdušujoč je bil bleščeči, zmagoviti finale uverture.
Precej pričakovano je bilo, da bo Zukerman za ljubljanski koncert izbral eno od Beethovnovih liho oštevilčenih simfonij – bodisi 3., 5. ali 7. Prisluhnili smo slednji – Simfoniji št. 7 v A-duru, op. 92, priljubljeni Wagnerjevi “apoteozi plesa”, ki kar prekipeva od pozitivne energije, čustvenosti in mestoma res silne ognjevitosti. Nisem prepričan, zakaj je dirigent za dirigiranje simfonije, ki jo nedvomno brezhibno pozna od prvega do zadnjega takta, potreboval še partituro, en od godalcev pa je siloviti uvodni akord I. stavka odigral prezgodaj; Zukermanovi vzmahi so sicer po videnem in slišanem lahko nekoliko sporni, a glede na to, da orkester z njim sodeluje že leta, bi se morali glasbeniki takšnega kova tovrstnim težavam pač znati izogniti.
Tempo počasnejšega uvoda stavka je bil kljub predpisanemu Poco sostenuto nekoliko pretežek in ritardandi preveč izraženi. Delikaten prehod v zibajoči 6/8 tempo (Vivace) je bil izpeljan gladko tako z ritmičnega, kot z intonančnega (pihala!) vidika; odlično so se izkazala trobila, predvsem rogovi. Timpanista je bilo kljub pravilni izbiri trdih palic slišati preslabo, k čemur pa je nedvomno pripomogla tudi sorazmerno suha in zadušena akustika Unionske dvorane, ki se ji med simfoničnimi koncerti močno pozna odsotnost akustične školjke. Nekaj dodatnega zvoka je vsrkala še preproga, na kateri so sedeli glasbeniki, pa tudi debele in težke zavese niso pomagale k boljšemu zvoku. Vzlic omenjenih težav se je zgodilo tudi, da so godala v pasažah, kjer se to res ne bi smelo zgoditi, dinamično potopila pihala. Škoda. Na srečo sta omenjene težave vsaj nekoliko uravnotežili postavitev ansambla, ki je rezultirala v žlahtnejši zvočni sliki, in relativna mladost večine članov zasedbe, kar daje izvedbam drugačno in pristnejšo energijo. Igranje orkestra je bilo zelo dobro, a za predpisani tempo preveč zadržano.
Začetek znamenitega II. stavka je bil po prvih dveh taktih preglasen, umanjkala je prava dramatika gradacije naraščajoče napetosti. III. stavek je bil dovolj živahen, a premalo radoživ – morda ga britanski orkestri igrajo nekoliko preveč pregovorno zadržano? Ponovno sem pogrešal boljšo prisotnost timpanov. Ognjeviti zadnji stavek je prežemala dobra energija, izvedba pa bi morala biti še bolj žgoča. Naposled se je le razživel tudi Zukerman.
Po predahu je Zukerman kot solist nastopil v Beethovnovem Koncertu za violino in orkester v D-duru, op. 92. Skladbo, kot je pohvalno omenil tudi koncertni list, nenavadno začne tih solo timpanov, ki lahko predstavlja intonančno težavo, a tokrat ni bilo tako. Po lepem uvodu orkestra se je prelestno pridružil še Zukerman, ki je brez dvoma izjemen violinist – tako odličen, da je jasna razlika v primerjavi z dirigentsko vlogo; ta mu je pač manj pisana na kožo. Njegova interpretacija solističnega parta je bila zelo izčiščena in obenem globoko doživeta, orkester pa je bil bolj sproščen, kot pri simfoniji. Fenomenalna solo kadenca je na trenutke zvenela, kot da poslušamo dva violinista, saj je je solist glasbi predajal strastno, iskreno in nenarejeno in tako je I. stavek kljub znatni dolžini okrog 25 minut minil, kot bi mignil. Orkester je doživeto odigral tudi uvod počasnega (Larghetto) II. stavka in ta pristop obdržal tudi v nadaljevanju. Violinist je vseskozi in v vseh legah muziciral predano, lahkotno in v celoti suvereno, odlikujejo ga izjemni flažoleti in dvojemke. Dinamično je bil z orkestrom ves čas v hvalevrednem ravnotežju.
V zadnjem stavku je energija ob sicer uspešni izvedbi za kanec popustila, a nikakor ne do mere, ki bi pomembneje pokvarila dober koncertni vtis. Ob vsem lepem in dobrem slišanem je na koncu ostal priokus negotovosti, ali je orkester na koncertu res dosegel svoj maksimum; pri Zukermanu – solistu te dileme seveda ni bilo, pri Zukermanu – dirigentu pa. Avditorij je nastopajoče naposled nagradil z dolgotrajnimi in stoječimi ovacijami, a od Zukermana ni izprosil nobenega dodatka.
