Ob žalostni novici, da nas je zapustil Robert Fisher iz Willard Grant Conspiracy objavljamo intervju z njim, ki je bil objavljen v tiskani Muski št. 11 leta 1999 pod naslovom Zarotniki z ulice
Pojem alternativnega countryja je že dolgo predmet razprav, kaj pravzaprav je in kako ga opredeliti. Mogoče se je resnici najbolj približala revija No Depression, ki je nekoč kot podnaslov zapisala Alternative Country, Whatever That Is – in s tem dejanjem prepustila sodbo vsakemu posamezniku. Zato lahko mirno uvrstim zelo specifično in dokaj nenavadno bostonsko skupino Willard Grant Conspiracy v to glasbeno zvrst.
Zelo samosvoj zvok, izoblikovan na večernih žurkah v hiši Roberta Fisherja in Paula Austina, ki temelji na elementih countryja in folka, je z leti pridobil elastičnost in ezoteriko ter razširil zvočno kuliso. Če so sprva delovali kot skupina Thin White Rope, ki sredi puščave igra pesmi ob tabornem ognju, ter k sodelovanju povabili še Marka Eitzla (povzeto po reviji War Against Silence), so kasneje v zvok vnesli veliko lastnih, za odtenek bolj urbanih eksperimentov. Skupina je tako zvenela vedno bolj zbrano, dovršeno in prepričljivo. Kljub temu so še vedno ohranili zvočno razdaljo in skušali zvok prilagoditi trenutnemu razpoloženju in bistvu pesmi. Opaziti je zelo trdno prijateljsko vez in razumevanje težnje vsakega posameznika, ki se je takrat znašel v studiu in vnesel delček mozaika. To ni glasba, ki bi pretresla množice, niti glasba, ki bi razbila stereotipe countryja. To je glasba, ki je posledica življenja, kakršnega žive člani skupine, in spominov. Vse to poraja enkraten spoj specifičnega Robertovega glasu, njegovih besedil in oddaljene tradicije. Predvsem zadnja plošča Mojave prinaša splet puščavskih spomenikov in izrisuje pester pejsaž življenja na robu civilizacije, katere monotoni vsakdan zmotijo le občasni prišleki, ki se ustavijo za trenutek. Ti dogodki so ujeti v očeh majhnega dečka, ki je ravnokar začel spoznavati zakonitosti sodobnega sveta in medčloveških odnosov. Na koncu mu ne ostane nič drugega kot odhod v objem urbane sredine, ki pomeni prekvalifikacijo in naslednjo stopnjo v razvoju.
Skupina Willard Grant Conspiracy je (bila) osvežitev na glasbenem prizorišču, besedilno in zvočno. Oktobra leta 1999 je kar trikrat nastopila v našem glavnem mestu, vrhunec je bil nastop v studiu na nacionalni televiziji. Pred zadnjim koncertom na radiu sem se pogovarjal s pevcem Robertom Fischerjem.
Kaj je pravzaprav Willard Grant Conspiracy, katere vrste skupina?
V bistvu ne vem, kako bi odgovoril na to vprašanje. Skupina je nekakšen projekt ljudi, ki smo se zbrali skupaj, ker imamo radi glasbo in v igranju uživamo. Vendar tega v resnici ne morem nazorno in smiselno opredeliti.
Kje ste našli ime skupine, ki je dokaj nenavadno? Ima kaj zveze z generalom Ulyssesom Grantom, junakom ameriške državljanske vojne?
Ne, general Grant ni neposredno povezan z našim imenom. Ime je prišlo zelo spontano. Naziv nosi po ulici, kjer smo posneli prvi album, ko v resnici nismo niti hoteli postati skupina. Šele ko smo posneli pesmi in je plošča nastala, smo si morali izmisliti ime skupine, zato smo preprosto vzeli prvo, kar nam je prišlo na misel. To je bilo ime ulice, Willard Grant Street. In ker nas je bilo kar nekaj, je bilo vse podobno nekakšni zaroti, zato smo oboje združili – in nastalo je ime Willard Grant Conspiracy.
Mi lahko kaj več poveš o vaših začetkih?
Obdobje pred skupino, zametek skupine, bi lahko označil kot nekakšno “living room” igranje. Bili smo skupina prijateljev, ki smo se ob torkih zvečer zbirali v moji ali Paulovi dnevni sobi in igrali pesmi. Bobnar, ki je igral z nami, je bil član neke druge skupine, ki je ravno takrat odšla na turnejo, zato ni mogla preizkusiti studia, ki ga je zgradil prijatelj. Tako smo drugi odšli tja in posneli nekaj pesmi, ki smo jih preigravali ob torkih zvečer. Bile so nam zelo všeč in tako je nastala naša prva plošča. Torej je bil v bistvu naš začetek čisto naključje.
Sprva ste bili bolj projekt kot skupina. Danes se je to zagotovo spremenilo …
Mislim da, čeprav na nas nikoli nisem gledal kot na projekt. Zelo težko bi definiral, kaj smo. Mislim, da smo nekakšna skupina, ki jo usmerjajo pesmi. Vedno se namreč približujem skupini z vidika pesmi, naj nam pesmi povedo, kaj smo. Zato se tudi nikoli nisem obremenjeval, kaj smo in kaj nismo. Še vedno smo skupina prijateljev, ki radi igramo pesmi. Ker snemamo plošče in hodimo na turneje, imamo tudi oznako skupina, vendar je število naših članov zelo spremenljivo, zato bi nas lahko imenoval tudi drugače.
Kje si igral pred tem in zakaj si se odločil, da boš postal glasbenik?
To je zelo težko vprašanje. Z glasbo sem se začel ukvarjati okoli leta 1980. Mislim, da je na mojo odločitev, da postanem glasbenik, vplivalo predvsem to, da sem pred tem pisal poezijo in znanstveno fantastiko. To je bilo zelo samosvoje obdobje, saj mi je bilo popolnoma vseeno, kakšen je bil odziv publike. Na javnih predstavitvah sem pesmi bral bolj zase, ni me zanimal odziv zbranih ljudi. Takrat je bilo to mogoče, danes mislim, da so se stvari spremenile. Glasba je bila vedno prisotna, saj sem jo zelo rad poslušal. In od poezije do glasbe je bil zelo majhen korak; šlo je, lahko rečem, za naravno napredovanje.
Ena izmed karakteristik skupine je, da jedro sestavljate ti, Paul in James. Drugi člani se menjavajo. Zakaj in kdo so ti člani?
To je pač ena od naših značilnosti. Doma imamo še veliko članov, ki nas spremljajo praktično po vseh nastopih v ZDA, na primer David Michael Curry na violini, Sean O’Bryan na električni kitari, basist Pete Sutton, Eric Groat na mandolini, in tudi veliko glasbenikov, ki sodelujejo, ko imajo čas – ali pa glede na aranžma pesmi. Tako gostujejo različni glasbeniki, ki igrajo viole, čelo, bas … Zelo stalen član skupine je tudi producent Peter Linnane, ki po potrebi igra klavir in orgle. To so večinoma zelo nadarjeni glasbeniki, ki žive v Bostonu, New Yorku, pa tudi v Evropi.
Tudi Walter Salas Humara je član skupine.
Walter je naš zelo dober prijatelj. Skupaj sva napisala kar nekaj pesmi. Prav tako igra bobne pri nas, ko ima le čas. To je tedaj, ko nastopamo v New Yorku ali ko pride v Boston. Nekajkrat smo tudi nastopili skupaj.
Obstaja veliko mnenj, kakšno glasbo igrate. Uvrščajo vas v tako imenovani alternativni country, mešanico nekakšnega “acid and gothic” folka in countryja. Kaj ti meniš, katero zvrst glasbe igrate?
V resnici je ne znam in niti nočem opredeliti. To prepuščam drugim ljudem. Mislim, da redko kateri glasbenik želi opredeliti svojo glasbo, tudi jaz pri tem ne želim sodelovati. To prepuščam ljudem, ki pišejo za časopise in delajo na radiu. Strinjam se, da je v glasbenem poslu treba opredeliti glasbo v nekatere predalčke, predvsem zaradi poslušalcev, da znajo poiskati zvrst, ki jim je všeč. Vendar osebno menim, da je zelo težko podati neko točno določeno zvrst, ki bi bila veljavna, razen enciklopedično.
Osebno se ne strinjam z mnogimi zapisi o vas, češ da so si vse tri plošče do sedaj zelo podobne. Dobil sem namreč občutek, da se glasba zelo razvija in je moč opaziti številne zvočne nadgradnje …
Res je, mnogi pišejo, da je zvok na vseh treh ploščah zelo podoben, in to ni res. Prvo ploščo
3 AM Sunday & Fortune Otto’s (Dahlia Records, 1995) smo samo igrali in niti nismo vedeli, kako bo vse zvenelo na koncu. Izkazalo se je, da je vse skupaj zelo svetlo. Zvok druge plošče
Flying Low (Slow River/Rykodisc, 1998) je nadaljevanje prve. Podrobno raziskujemo nove zvočne elemente in jih vnašamo v našo glasbo. Tokrat smo vedeli, kaj delamo. Zato smo k sodelovanju povabili tudi večje število gostov, ki so igrali različne instrumente. Druga plošča je bila torej pretežno posvečena odkrivanju najrazličnejših zvokov in njihovega bistva. Tretja plošča Mojave (Slow River/Rykodisc, 1999) je kombinacija naše težnje po zvoku, ki smo ga spoznali, in triletnih izkušenj igranja v živo. Zagotovo je ta element dokaj prevladujoč. Vse tri plošče imajo sicer nekatere skupne elemente. Predvsem način snemanja, vendar je veliko razlik v sami kvaliteti in tehniki posnetkov in zlasti v strukturi pesmi.
Ena izmed zanimivih stvari pri vas, ki vleče na R.E.M., je tudi slogan Radio Free WGC. Kaj ste mislili povedati s tem?
To je v bistvu šala. Našo glasbo lahko slišiš po študentskih postajah in nekaterih neodvisnih radijskih postajah. Seveda nas ni mogoče slišati po komercialnih radijskih postajah, kjer prevladujejo velike založbe, ki dobesedno kupijo njihov čas, v katerem je moč slišati glasbo, ki jo podpirajo. Mi, pravzaprav naša založba pa seveda nima toliko denarja. In Radio Free WGC je ravno parodija na to politiko radijskih postaj. To je za nas zelo neprijeten scenarij, vendar je glasbena industrija pač takšna in majhne skupine tu ne moremo nič.
Kaj pa meniš o tem, da ste bolj popularni v Evropi kot v ZDA?
To se nanaša na to, kar sem ravnokar povedal. Tu smo dobili možnost, da lahko igramo, medtem ko je v ZDA teh možnosti bolj malo. Na primer, skupina je stara šele tri leta in pol, v tem kratkem času smo imeli že kar pet evropskih turnej. Od zadnjih dvanajstih mesecev smo jih v Evropi preživeli kar šest. V bistvu še nismo imeli niti prave priložnosti, da bi prepotovali celotne ZDA na turneji, s katero bi povečali priljubljenost tudi doma.
Včasih dobim občutek, da ste kombinacija študentske in delavske skupine …
Lahko bi nas označil tudi tako. Mislim, da naše početje ni preveč intelektualno ali zapleteno. Pesmi so preproste, neposredne, čustvene, občasno strastne in govorijo o osnovnih elementih življenja. To so teme, ki so razumljive vsakomur, ne glede na to, ali hodi v šolo ali se ukvarja z gradnjo hiš.
Veliko je primerjanja glasbe vaše skupine z glasbo Neila Younga, Tindersticks, Velvet Underground in Nicka Cava. Čeprav je to zelo pohvalno, imam občutek, da vas moti. Zakaj?
Ne, ne moti me. S to primerjavo večinoma ocenjujejo dejstvo, da jih naša glasba spominja na glasbo teh izvajalcev. Mogoče celo po ključu, če poslušate te glasbenike, poslušajte tudi WGC. Mogoče me moti le to, da imamo jaz in Nick Cave ter pevec skupine Tindersticks bariton, na tej podlagi nas takoj opredelijo, kako zvenimo. Tudi v glasbi so zagotovo nekatere drobne podobnosti, vendar zvrst glasbe ni ista. Lepo bi bilo, če novinarji, ki pišejo o glasbi, ne bi že na samem začetku opredelili z neko etiketo podobnosti neke skupine z neko glasbo in z drugo skupino. To bi bil velik korak naprej.
Iz teh primerjav izvira paradoks, da so s podobno glasbo veliko bolj uspešni od vas. Zakaj?
Razlogov je lahko zelo veliko. Njihove kariere so že zelo dolge, že kar nekaj časa so med ljudmi, ki jih dobro poznajo in vedno pričakujejo njihove nove plošče. Prav tako so se začeli ukvarjati z glasbo v času, ko je bilo po svoje veliko lažje prodreti. Sedaj je to veliko težje. Niti televizija niti radio ne predvajata veliko glasbe, predvsem ne take, kot jo izvajamo mi. Neil Young in Nick Cave sta zaradi slovesa iz preteklosti veliko primernejša za mainstreamovske radijske in televizijske oddaje. To, mislim, so glavni razlogi.
Sam vašo glasbo še najraje primerjam s ploščo American Recordings Johnnyja Casha. Ti je ta plošča všeč?
Zelo. Vidim, kje si našel podobnosti med to ploščo in nami. Plošča je bila posneta zelo preprosto, sam zvok je bil zelo bogat za razmere, v katerih je nastal. Tudi kitara Johnnyja Casha ima, poleg njegovega unikatnega glasu, vlogo glasu. In ta povezava mu je zelo dobro uspela.
Prihajate iz Bostona. Iz Bostona sta prišli skupini Pixies in Throwing Muses. Ali sta imeli ti skupini kaj vpliva na vas? Ali veš, kaj člani teh skupin počnejo danes?
Frank Black še vedno ustvarja zelo dobro glasbo. Trenutno ima skupino, ki je zelo uigrana in zelo popularna v Bostonu. Kristin Hersh je še vedno odlična pisateljica pesmi in glasbenica. Še vedno zelo veliko snema in njena zadnja plošča je najverjetneje njena najboljša, vštevši tiste, ki jih je posnela s skupino Throwing Muses. Vse instrumente, razen bobnov, igra sama. Obe skupini sta bili odlični. Živeti v Bostonu in odraščati v času, ko sta se skupini prebijali, je zagotovo pustilo posledice. Drugače je v Bostonu še veliko zelo dobrih skupin, ki so spregledane, denimo The Zooloos, The Fives in skupina Mission To Burma, ki je po mojem mnenju ena najpomembnejših skupin, saj je veliko bolj popularnih skupin prevzelo njen zvok in uspelo. Iz vsega tega sledi, da je Boston zelo glasbeno mesto.
Kakšno je vaše mnenje o prvi plošči. Bi danes kaj spremenili?
Ne. Prva plošča je vedno nekaj posebnega, kot vse stvari, ki jih doživiš prvič. Vtisnejo se ti v spomin in jih zelo težko pozabiš. Tako bo imela 3 AM Sunday & Fortune Otto’s vedno posebno mesto v mojem srcu.
Zakaj ste za naslov zadnje plošče izbrali Mojave, ime puščave v Kaliforniji?
Tam sem odraščal. Življenje in odraščanje v puščavi se je zelo vtisnilo vame. Kar nekaj pesmi na plošči, recimo Work Song, se dogaja v puščavi. In ko smo iskali naslov za ploščo, smo iskali nekaj, kar jo povezuje – to je bila nedvomno puščava Mojave. Šele kasneje, ko je bilo ime že tiskano, sem nekako začutil, da sem posredno s tem opredelil tudi našo glasbo. Ljudje si pod pojmom puščave predstavljajo vročino, neplodnost, prostor, kjer nič ne raste in se nič ne dogaja. Vendar to ni res. Ko enkrat živiš tam, ugotoviš, da je puščava polna življenja, barv in zanimivih stvari, le poiskati jih moraš. In to velja tudi za našo glasbo.
Mojave prinaša tudi zelo širok spekter različnih glasbenih elementov …
Takšna fuzija zvoka je posledica našega zanimanja za odkrivanje številnih novih elementov v glasbi. Ta plošča torej odseva zvok, ki nas je v trenutku snemanja najbolj zanimal. To je še en dokaz, da na prvih dveh ploščah nismo izoblikovali končnega, obče razpoznavnega zvoka. Skupina Cowboy Junkies, ki jo imam zelo rad, je primer nasprotnega. Že na začetku so razvili razpoznaven zvok in ga niso spremenili. Še danes zvenijo zelo podobno kot na samem začetku. Očitno so s tem zadovoljni, jaz pa sem takšna osebnost, da vedno želim odkrivati nove stvari.
Na zadnjo turnejo ste se podali s skupino Walkabouts. Kako je bilo na turneji in ali lahko pričakujemo kakšen skupen projekt?
Skupaj s Chrisom in Carlo smo že posneli deljeno malo ploščo, torej smo po svoje že imeli projekt skupaj. Mogoče se bo kdaj zgodil kakšen skupen projekt, vendar kdaj in kako, sedaj še ne vem. Tudi ne, kdo bo sodeloval; ali obe skupini v celoti ali posamezni člani obeh skupin. Mislim, da bo prišlo do sodelovanja, saj smo se na turneji zelo dobro ujeli. Postali smo zelo dobri prijatelji. Rad imam njihovo glasbo, poznal sem njihove plošče, še preden smo sodelovali.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Vračamo se domov in vzeli si bomo nekaj prostega časa. Nato se bomo po novem letu najverjetneje odpravili na turnejo po Avstraliji in Novi Zelandiji. V Evropo se bomo vrnili pozno spomladi. Poleti pa se bomo vrnili nazaj v ZDA in skušali posneti novo ploščo.
