Orkester Slovenske filharmonije v Oranžnem abonmaju 5; Cankarjev dom, Ljubljana, 16. februar 2017
Prehod v drugo polovico abonmajske sezone 2016/17 je (še vedno stavkajoči) Orkester Slovenske filharmonije (SF) obeležil s petim koncertom Oranžnega abonmaja, na katerem sta nastopila dva gostujoča umetnika novejše generacije – oba mlajša od 40 let. Uvodoma je pred orkester stopil brazilsko-nemški, v ZDA delujoči dirigent Marcelo Lehninger. Štiristavčna orkestrska suita Homenajes (Počastitve) španskega skladatelja Manuela de Falla, ki je živel in deloval na prelomu 19. v 20. stoletje, se je začela s čisto in natančno izvedbo prvega stavka (Fanfare E. F. Arbósu) ter s preciznim in domišljenim izvajanjem, fanfarični elementi stavka pa nekoliko spominjajo na Mahlerja. V preostalih treh stavkih (Claudu Debussyju, Paulu Dukasu in Pedrelliana) smo poslušali nekoliko bolj mehanično igranje, ki pa ga je odtehtala občutena dramatizacija. Skladatelj je uporabil veliko zasedbo orkestra, ki je vključevala tudi dve harfi in in celesto. Skupna igra je bila solidna, pojavila se je (nič nenavadnega) občasna težava z vstopom trobil. Nedvomno je SF tokrat v goste uspelo povabiti enega boljših dirigentov do sedaj, ki je znal simfonične drobce in utrinke vešče in spretno povezati v koherentno celoto (zato ne čudi tudi izbor skladbe Musorgskega, a o njej več pozneje).
Koncert za klavir in orkester v G-duru po Boleru znanega Maurica Ravela ima nedvomno enega najbolj nenavadnih začertkov med vsemi solističnimi koncertnimi skladba; začne ga namreč solo orkestralnega biča in malega bobna, nakar sledi odlomek v latino slogu, ki spomni na Coplandov El Salón México in kmalu vstopi še solist. Tokrat je bil to Andrew von Oeyen, ameriški pianist, ki je bil od debiju z Losangeleškimi filharmoniki star 16 let, do danes pa se je že, tako koncertni list, “uveljavil kot eden vodilnih pianistov svoje generacije” in z Orkestrom SF pred leti že sodeloval na koncertih v Zagrebu in Beogradu.
Po omenjenem uvodu solist izmenjujoče zdaj igra gershwinovske pasaže, zdaj zveni, kot bi poslušali kakšno interpretacijo Keitha Jarretta. Zasedba orkestra je reducirana in od trobil vsebuje samo dve trobenti in dva horna. Ravelovo skladbo lahko zaradi barvitosti in razgibanosti štejemo med najbolj poslušljive klavirske koncerte, tokrat pa je bil izvrsten tudi solist. Spremljava orkestra je bila dobro naštudirana in izpeljana, vendar so se po intonančni “nesreči” solo hornista začele iste težave pojavljati še v pihalni sekciji – res škoda, kajti zgodilo se je ravno med počasnim stavkom (Adagio assai) oz. ob vstopu orkestra po dolgem elegičnem solu klavirja. Zaključek stavka je bil lep, zadnji stavek pa tudi vzlic tempa zelo bravurozen in ritmičen. Po navdušenju avditorija je Oeyen dodal še klavirsko verzijo priljubljene Massenetove Meditacije, ki jo v vlogi solistične skladbe zelo dobro poznajo violinisti, tokratni vtis pa je bil pri podpisanem precej plehek, da ne rečem “claydermanovski”. V neskončno bogati klavirski literaturi bi se resnično našlo kaj ustreznejšega. Med odmorom je solist v preddverju Gallusove dvorane podpisoval tudi svoje plošče, kjer pa zanj kljub nedavnemu velikemu navdušenju v dvorani začuda ni bilo velikega zanimanja.
Naposled so zazvenele še priljubljene Slike z razstave, nadvse barvito delo Modesta Petroviča Musorgskega. Suita je sprva nastala za solo klavir in je še danes v izziv vsakemu koncertnemu pianistu, skladatelj pa jo je v pičlih treh tednih skomponiral leta 1874 in jo posvetil preminulemu prijatelju, slikarju Viktorju Hartmannu, s katerim sta se spoznala leta 1870, že tri leta pozneje pa je Hartmann pri samo 39 letih umrl zaradi razpočene anevrizme. Dandanes je skladba zelo priljubljena predvsem zaradi Ravelove barvite orkestracije iz leta 1922, v kateri jo takorekoč vedno izvajajo (in so jo seveda tudi tokrat), manj znano pa je, da je bil istega leta 1922 slovenski violinist in dirigent Leo Funtek prvi, ki je suito orkestriral v celoti (Ravel je izpustil eno Promenado).
SF ga je v koncertnem listu, ki je bil žal spet en tistih v zadnjem času pogosteje bolj površno pripravljenih, polomila pri vrstnem redu stavkov (pri uvodnih Počastitvah pa naslovi stavkov niso bili navedeni v celoti). Prva Promenada se je začela v (pre)hitrem tempu, sledil ji je učinkovit in primerno zlovešč Pritlikavec. V drugi Promenadi se oboistu ponovno ni oglasil inštrument, sledile so tudi nove težave z intonacijo. Stari grad je bil odigran lepo in ravno prav melanholično, k čemur je pomembno prispeval predvsem Domen Koren s saksofonom. Balet piščančkov v lupinah je bil slikovit, da bolj ne bi mogel biti, predvsem pa tehnično odlično izpeljan, enako tudi Žida Samuel Goldenberg in Schmuyle s solom dveh zadušenih trobent (Franc Kosem in Dejan Glamočak). Potem, ko je orkestru koncentracija očitno padla, je sledilo še nekaj intonančnih zdrsov (Cum mortuis in lingua mortua); ta atribut je bil na tokratnem koncertu brez dvoma najšibkejši. Vseeno so glasbeniki naposled premogli še dovolj zbranosti in energije za grandiozno izvedbo Velikih kijevskih vrat.
