Špila nam

 

Vedno znova zblaznim v in od trajanja. Resnično. Zgolj v tem vidim smisel.

To ni glasba za ozadje. In ni nekakšna zvočna kulisa. To tudi glasba ni in zato to ni glasbena lista. Je pa poklon zmožnosti kontinuitete v umetnosti, trajanja nekje ne tu, brez katerega bi v hiperfragmentirani družbi simulakra majhnih veselj umrla prej, kot bi se mi sicer zahotelo. In to natanko zaradi veselj.

Katarina Juvančič mi je v povabilu namignila, naj omenim knjigo Slavne neznane (ŠKUC, 2016). Jasno, ponujalo se mi je izbrati skladbe, o katerih pišem v knjigi. A o posamezni skladbi ni mogoče pisati, ne da bi ves čas pisal tudi o drugih (skladbah in avtorich). Tako kot je ‘zbrano’ poslušanje izbrane kompozicije banalna šala. Izbrane kompozicije so tako kompozicije slavnih neznanih in/ali neslavnih neznanih, ki sem jih znova in znova poslušala pred, med in po pisanju o kompozicijah, ki so potem v knjigi. Tako so tudi knjižni teksti o kompozicijah v knjigi teksi o kompozicijah na Špillisti in potem so tu še kompozicije, ki niso v ospredju niti knjige niti Špilliste, resonirajo pa vendarle močno. Kajti to ni nikakršno ozadje.

Zakaj sem poslušala prav te kompozicije, je prekompleksno vprašanje, da bi nanj odgovorila v kratkem sestavku. To je, če bi vprašanje sploh obstajalo. Vrstni red bi lahko bil drugačen. Z izjemo prve kompozicije – Eliane Radigue: Occam Ocean -, saj si ne predstavljam, kaj bi bilo bolj smiselno kot pa začeti dan s kompozicijo, ki se od ostalih del avtoričinega opusa razlikuje predvsem v tem, da zahteva sodelovanje drugih ljudi. Gre za samodovajanje upanja, da je vsaj sobivanje mogoče. Res pa je tudi, da se špillista konča z delom iste avtorice, v katerem drugih ni.

 

Share