KONCERT: Tweak Bird in Zmajev rep, Channel Zero – Metelkova mesto, Ljubljana, 15.10.2010

Na pretekli petkov večer nam je Buba že drugo leto zapored na Metelkovo pripeljala Tweak Bird, izjemno zanimiv ameriški težkorockerski duet, ki so mu tokrat vzdušje pripravljali domači Zmajev rep.

Ko sta lani pred žalostno prazno Menzo pri koritu Tweak Bird debitirala na naših odrih, so se pred njima predstavili še eni domačini, Carnaval. To omenjam zgolj primerjalno, kajti tokratni koncert je glede na kontekst kombinacije glasnih Američanov ter zelo jazzovsko zvenečih Zmajev rep kot dogodek izpadel povsem razglašeno. Ne glede na kvazi jazzovske tendence, ki jih je zaznati ob brskanju skozi prgišče informacij, ki so na voljo o barakarskih Carnaval, je njihova pojavnost, predvsem pa njihova glasba, bistveno bližje tisti bratov Bird. Seveda gre razumeti potezo Bube, ki opravlja izjemno delo, ko pred večjimi imeni iz sveta sredinskih godb izpostavlja zanimive domače zasedbe, kakršna Zmajev rep gotovo je. Tudi sam sem načeloma velik pristaš koncertnega ali drugačnega mešanja kar najbolj raznolikih muzik in glasbenih tradicij. Pa vendar moram, kljub petkovi očitni večinski navdušenosti publike nad obema bendoma, izraziti svoj dvom v žanrsko parčkanje, kakršnemu smo bili priča tokrat. Bojim se, da je bil v petek na zelo zanimiv način izražen paradoks današnjih kreativnih glasb, ko se idiomatske „šolske“ forme poskušajo spuščati na polja sicer prav tako še kako idiomatskih, a po pojavnosti in ambicijah bistveno drugačnih glasbenih izrazov. Na odru smo skozi potek večera lahko jasno opazovali, kako jazzovskim oblikam zelo redko uspeva stopiti na polje zares rockerskega in kako je predvsem pristop do izvajanja tisti, ki določa to razpoko. Soočanje tako načelno različnih usmeritev se mi zdi sporno z vidika nagovarjanja publik sredinskih glasbenih vsebin, kakršim prikimava Buba, ko ta razpoka nekomu še ni očitna, morda je ta nekdo noče videti, ali ko se ta pomembna meja, ki pogosto deluje kot smerokaz ob prepoznavanju sodobnih kreativnih glasb zamegljuje z vidika organizatorjevega vpliva na ozkogledega poslušalca. Ko Zmajev rep igrajo v svojem lastnem kontekstu, je njihova glasba lahko kljub meni neljubim metodam kompozicije in koncertne predstavitve (z zaključnim skupinskim priklonom v vsekakor obveznem objemu vred), zelo simpatična. Zanimive skladbe, ki se sicer ne ponašajo ravno z bogastvom avtorskega pečata ali inovativnih rešitev v grajenju ekspresivnega zvočnega izraza, so povsem ekvivalentne podobnim naporom, ko govorimo o fuzijah jazzovske oblike z drugimi specifičnimi žanrskimi smernicami. V petek so fantje iz Bistrice ob Sotli, tudi sicer zelo zanimivi glasbeniki, ki jim velja posvetiti klik ali dva po medmrežju, izvedli suveren nastop. Trdno uigrana ritem sekcija bratov Drašler in zelo solidno odigrani prispevki s strani kitarista Rude in klaviaturista Ambroža Božička so v resnici izjemno uspešno razživeli petkovo metelkovsko občinstvo, kar kaže na uspešno promocijo njihove zadnje plošče Sestop (Založba Radia Študent, 2010), pa tudi na kvaliteto glasbe, ki jo izvajajo. Vendar pa se je večji del publike zares razživel šele ob bučnem začetku glavnih nastopajočih.

Tweak Bird sta namreč izredno udaren, glasen in dinamičen bend, Zmajevemu repu v večini pogledov diametralno nasporotnega razgleda. Dvojec s pridruženim vložkom saksofonista, ki precej nevtralno, a prijetno posega v njun izraz. Ne nameravam izgubljati preveč besed z uvodi v njuno zgodbo. Do Ljubljane nista prišla kar tako. Ponašata se z zvokom, ki zelo uspešno sledi današnjim standardom trdih rockerskih izročil. To pomeni, da sta po eni strani izbrala opremo, ki jima omogoča doseganje veličastnega zvena kitarskih strun, ki lahko poslušalcu ponudi tudi fizično izkušnjo. Baritonska kitara in basovski ojačevalec sta tu ključnega pomena. Po drugi strani pa ponujata še tisti presežek, ko gre za človeški faktor, za vokalne linije, za silovitost in dinamiko, ki odsevata ob njunem inštrumentalnem izrazu, in morda tisto, kar je najbolj pomembno ob tovrstnih muzikah: ponujata mojstrstvo v oblikovanju enostavnega in učinkovitega riffa. Njun petkov nastop je bil tako poln zanimivih in spevnih podvojenih vokalnih linij, predvsem prvi vokal Tweak Bird Caleb se ponaša z nenavadno visokim glasom, ki s pomočjo prepričljive in izvirne interpretacije ugaja ušesom. Ashton je bobnar s silovitim udarcem, v prvih vrstah tega ni bilo mogoče spregledati, na njegovem očitno izčrpanem telesu tudi ne. In prav zadnje se je izkazalo kot edina prava slabost njunega nastopa. Sam sem tokrat Tweak Bird v živo poslušal tretjič. Ko sem lani v Menzi začudeno in prevzeto spremljal njuno skupinsko igro, sem se v resnici navduševal ravno nad vživeto dinamiko, ki jo nudita kot uigrana in razigrana nastopajoča, kar mi je postalo očitno šele po tokratnem koncertu. Petkovemu nastopu si ne bi drznil očitati pomanjkanja volje ali vložka. Je pa bilo v glasbi razpoznati utrujenost, ki ju verjetno od časa do časa spremlja na dolgih poteh po kontinentih. Preprosto ni prišlo do tistega presežka iskrice med nastopajočima, tudi njun verbalni dialog med koncertom, dialog očitno zaznamovan z izžarevanjem bratske „ljubezni“, ki je tako popestril lanski nastop, ko se je na trenutke zdelo, da si bosta skočila v lase, ni bil tako razborit. Manjkal je nek ne tehnični in težko opisljiv element. Sam sem se v resnici počutil slabo, ko je publika po prvem bisu z glasnim spodbujanjem preglasila glasbo, ki običajno naznanja, da se izvajalec ne namerava vrniti na oder in tako praktično izsilila še drugega. Oba dodatka sta trajala le en komad in oba sta bila na več načinov zaznamovana z dejstvom, ki je bilo v resnici očitno skozi celoten koncert, dejstvom, da sta bila Tweak Bird preveč izčrpana za tisto presežno izvedbo, ki jo sama od sebe pričakujeta.

Share