Leta 1995 je Tomaž Domicelj na albumu Bivše in bodoče objavil svojo prepesnitev pesmi Brucea Springsteena Tougher Than The Rest z naslovom Tebi bom pa zvest. Taistega leta sem v njegovi takratni trgovini za Bežigradom naročil dvojno vinilko Greatest Hits; ta album je Springsteen izdal z nekolikanj stisnjenimi zobmi, češ, če je že ravno treba. Izdaja je prekinila dolgoletna vprašanja, ali bo še kdaj nastopal in snemal s svojo proslulo zasedbo The E Street Band, ki ni bil nikoli zgolj spremljevalna skupina, ampak, čeravno ne ravno enakopravni bend (Springsteen je precej hitro ugotovil, da to ne bo šlo), edinstvena samostojna enota zanimivih in samosvojih glasbenikov, ki ni nikoli postala generična, pač pa je vedno znova dokazovala, da je še kako vredna svoje razvpitosti. In bila naposled kot samostojna enota tudi sprejeta v Dvorano slavnih rokenrola, čeravno ne hkrati s svojim protagonistom, Šefom, ki tega vzdevka ni nikoli ravno maral in mu ni bilo prav nič všeč, ko je prišel v javnost.
A do vnovične resnične združitve E Street Banda je minilo še nekaj let in Bruce je vmes posnel album The Ghost Of Tom Joad, ki pomeni vrhunec njegovega filmskega folkovskega pripovedovanja zgodb in vživljanja v dogodke in osebe. Po tem albumu ni nikoli več ustvaril besedilno tako zahtevnega in koherentnega dela, nasprotno, raven njegovih besedil je ves čas padala, z nekaterimi vmesnimi vzponi, ki so bili tolikanj bolj dragoceni.
A okej, Springsteen na začetku tako ali tako ni mislil, da bo uspel kot neodvisni songwriter; njegove sanje so bile igrati kitaro v rockovskem bendu, kar mu je uspelo. Ko se je pozneje resneje posvetil songwriterstvu, mu je uspelo tudi to. In uspelo mu je postati največja individualna štadionska rockerska atrakcija. Ena redkih ali celo edina, ki za to ni potrebovala maske; čeprav za odrom vase zaprt, ni na odru kot energični mišičnjak nikoli deloval izumetničeno, vedno se je jasno videlo, da zares uživa in da svojega dela ne jemlje kot vlogo. In preživel je brez drog in drugih oblik samouničenja. Že res, z depresijo. A depresija je bila v družini.
Pri nas smo Springsteena bolj ali manj redno spremljali, niti ne s pretirano zamudo. Konec 1970 let je bil na voljo njegov album Darkness On The Edge Of Town, v osemdesetih smo dobili tako The River kot Nebrasko, Born In The USA in Tunnel Of Love. Čisto na začetku osnovne šole sem bil, ko sem reklamo za album Nebraska videl celo po televiziji. Poleg omenjene Domiceljeve prepesnitve smo v začetku novega tisočletja dobili še knjižico izbranih prevodov njegovih pesmi, precej radijskih oddaj z njegovo glasbo in člankov o njegovem delu ter zdaj končno tudi avtobiografijo Born To Run, naslovljeno kar Avtobiografija. V slovenščino jo je prestavil Simon Demšar, na uradni predstavitvi 15. marca pa smo poleg njegovega prevajalskega pričevanja slišali tudi nekaj strokovnih uvidov v Springsteenovo delo iz ust glasbenega urednika in zgodovinarja Janeta Webra in peščico izbrane glasbe. Pogovor o knjigi je vodila njena urednica Branka Fišer.
O izvirni različici knjige smo v Novi muski pisali že ob izidu septembra lani, prav tako o pripadajoči plošči z izbranimi pesmimi in redkostmi, ki predstavlja adekvaten glasbeni pol pisani besedi. In ob dobrem in tekočem Demšarjevem prevodu velja spet pomisliti na dejstvo, kako redko se zgodi, da rockovski poet napiše dobro knjigo o sebi. In da o tem v Springsteenovem primeru pravzaprav nismo zares podvomili, kot denimo tudi ne v primeru Boba Dylana. Glede na to, da se tudi velika rockovska peresa večkrat skrijejo za »duhovi« ali najamejo koga, da jim pomore pri nehvaležnem delu, je treba znova priznati, da je Springsteen mojster proznega peresa, kar je razvidno tudi iz slovenske različice. In če so nekatere novejše knjige o Springsteenu morda na splošno temeljitejše, je pričujoča avtobiografija duhovitejša in nadvse dragocena zlasti v tistih drobcih, kamor si »biografski angeli« ne upajo ali pa nočejo poseči. Čeprav je Springsteen v intervjujih že nekaj časa govoril o depresiji, je šele v avtobiografiji prišla na dan vsa razsežnost te temnejše plati njegove notranjosti. In ker samo on ve, kako je biti Šef, je vpogled »iz prve roke« seveda tolikanj bolj dragocen, čeprav morda ne tolikanj podrobno glasbenozgodovinski. In slovenska izdaja ponuja mnogo izhodišč za nadaljnje strokovno in drugo razmišljanje o njegovem delu tudi pri nas.
Morda tudi o tem, da je Bruce nekje v devetdesetih letih kratek čas imel tudi »the other band«, ki sploh ni bil tako slab… In čeprav po številu tovrstnih knjižnoglasbenih izdaj in ažurnosti še vedno zaostajamo za evropskimi trgi, se stanje v zadnjih letih počasi popravlja. Tudi v prid rokenrola.
