Bob Dylan – Triplicate (Sony, 2017)

 

Bob Dylan se je s pričujočim trojnim albumom standardov v seštevku s predhodnima dvema ploščama, Shadows In The Night (2015) in Fallen Angels (2016), približal podobnim projektom nekaterih velikih pevskih imen, denimo Elle Fitzgerald, ki je svojčas načrtno snemala tovrstne songbooke. Že od prve tozadevne plošče pred dvema letoma se govori o Dylanovi obsedenosti s Sinatro, a to smo že vedeli – že dolgo. Pa vendar Dylanova zgodba s standardi ni vezana nujno na Franka; na dotičnem trojčku se je potrudil, da v spomin prikliče denimo tudi Jimmyja Duranteja (As Time Goes By), Billie Holiday (Stormy Weather) in Tonyja Bennetta (The Best Is Yet To Come). In tuhtanja o tem, ali aktualni Nobelov nagrajenec s svojim aspektom zgodovine ameriške popularne glasbe kupuje čas za nova avtorska dela ali ne, so popolnoma brezplodna. Dylan preprosto počne, kar hoče. In če bo po pričujočem trojčku izdal denimo šestorni tribute to Billie Holiday, bo to storil in za tem tudi stal, ne glede na vprašujoče poglede in kritike.

Zanimivo je, da so domala vse vnaprejšnje prve kritike in recenzije nove trojne izdaje (uradni izid je 31. mrec 2017) vsej stvári očitale načeloma zgolj … prenasičenost s standardi. Kar je seveda argument, tak, ki ga ne prezrejo niti največji feni – da imajo dve plošči standardov dovolj in da ne potrebujejo še treh. A vsi so si enotni, da je Dylan delo (spet) opravil dobro. Manj zvezdic, točk, pik itd. je torej v resnici dobil zgolj zaradi »deja vu«, ker zgodbo, češ, ponavlja. Povsod pišejo, da so aranžmaji odlični, bend tudi, Dylanovo petje tudi … Samo preveč je že predelav, dodajo, od Nobelovca bi vendar pričakovali, da upravičenost za nagrado zdaj potrdi z novo avtorsko umetnino. Jebite se, jim sporoča Dylan.

Dylanu ni treba ničesar potrjevati. Tudi če bi izdal zgolj tiste tri albume v letih 1965 in 66, tiste tri znamenite plošče, ki so rokenrolu prvič po pokojnem Chucku Berryju, prvič in dokončno, prislužile še intelekt, bi si Nobelovo nagrado za književnost zaslužil, pa tudi tisti Quills, Pulitzerja in tako naprej. A naredil je še (med drugim) Blood On The Tracks, Oh Mercy in niz mojstrovin v obdobju med 1997 in 2012, s katerim je po izkušnjah, avtorski širini in interpretativni izraznosti celo prekosil tisti davni trojček. Očitali so mu, da krade od drugih – tisti, ki še niso slišali za intertekstualnost. Seveda je to počel, a Dylanove »kraje« so vedno imele avtorski in širši zgodovinski kontekst, čemur pravimo literarni postopek in namesto običajnega plagiata naredi presežno intertekstualno avtorsko besedilo. Če je avtor dovolj sposoben. In Dylanove avtorske sposobnosti so se že davno potrdile. Zdaj pa je za vse tiste, ki trdijo, da ne zna peti, posnel še dvainpetdeset standardov. In jim že spet sporočil, kar smo zapisali na koncu prejšnjega odstavka. Taisto, kar sporoča že od konca šestdesetih, ko je posnel Self-Portrait. In med letoma 1979 in 1981, ko je snemal (avtorske) nabožne pesmi. In v zgodnjih devetdesetih, ko je pod taktirko Dona Wasa in s pomočjo (med drugim) Slasha in Eltona Johna posnel imeniten intertekstualni album Under The Red Sky na podlagi otroških izštevank, ko so vsi mislili, da bo naredil še en Oh Mercy. In potem 2009, ko je iz rokava naenkrat potegnil božični album in pel Here Comes Santa Claus. Se odlično zabaval in spet pokazal sredinec.

A če ste poslušali njegovo radijsko oddajo, potem veste: tudi teh pet plošč standardov je moral posneti. Morda jih je preveč in morda upamo, da bo zdaj nehal s tem, a prišle so organsko, kot zaključek nekega poglavja, ki se je začelo okrog 2001 s ploščo Love And Theft. Iz interpretacij in pristopa k pesmim je jasno, kako zelo Dylan spoštuje to zapuščino, tinpanalleyjevsko zgodovino, ki jo je sam pomagal razstreliti tam nekje okrog 1963. A to spet ni čisto res: v njegovih avtorskih pesmih je tinpanalleyjevstvo ostalo nadvse živo, tako ali drugače. In na novi trojni albumski izdaji, brezhibno odpeti in odigrani, se je potrudil in izbrane standarde tematsko uredil po posameznih ploščah: prva plošča – ‘Til The Sun Goes Down, druga – Devil Dolls in tretja – Comin’ Home Late. Naslovi so dovolj zgovorni. In ko proti koncu tretje plošče poje Stardust, zveni bolj »človeški« kot kdajkoli prej. Star bo 76 let in te pesmi lahko končno poje zares prepričljivo. Bublé in podobni salonski taborniki ob njem in denimo Bennettu, ki iz stare garde še vedno vitalno brani barve »ameriške knjige pesmi«, lahko kar odnehajo. Bi si želeli, da bi, ker so obligatorni sredinec že dobili.

 

Share